Nizozemska, leta 1969. Američani so na poti na Luno, devetletna Caro (Neeltje de Vree) pa v strogo katoliškem duhu odrašča na podeželju, se pripravlja na prvo obhajilo in z odprtimi, radovednimi očmi opazuje vse, kar se dogaja okoli nje. Njen zapiti oče (Huub Stapel), sicer srčno dober človek in goreč kristjan, deklici ne more razložiti dosežkov znanosti in najnovejših tehnoloških dognanj. Caro na primer zanima, kako je mogoče, da se človek sprehaja po Luni, kar je v popolnem nasprotju s tistim, kar pridiga župnik v cerkvi. Kako je namreč mogoče, da Jezus dovoli, da človek leta po vesolju, kjer je njegovo božje kraljestvo? Caro tudi ne more razumeti, zakaj ne sme imeti za prijateljico prijetno vrstnico, ki pa je protestantske vere. Še najmanj pa razume skrivne, šepetajoče razgovore med materjo in teto, ki govorita nekaj o nekakšni ločitvi in kontracepcijskih tabletkah. Mati (Johanna ter Steege) je namreč sita očetovega popivanja in tega, da mora sama skrbeti za družino in kmetijo, ter razmišlja celo o ločitvi; preveč je zaposlena, da bi lahko radovedni hčerki odgovorila na vsa vprašanja. Cari, ki med vrstnicami ni ravno priljubljena, torej ne preostane drugega, kot da odgovore išče drugod. Po očetovem srčnem napadu počasi spoznava, da vseh odgovorov življenja ni lahko najti ter da bo živela srečno le, če bo pozabila na stvari, na katere nima vpliva.