V prvih kadrih filma Evangelij po Mateju režiserja Piera Paola Pasolinija, poeta, pisca in misleca, ki je bil skrajno nestrpen do svojega prevečkrat odsotnega in zapitega očeta in vojaka, zato pa zaljubljen v svojo krhko in ljubeznivo mater, ki je izgubila oba sinova prvega v partizanskem obračunu tik pred koncem vojne, Paola pa v nikoli pojasnjenem samosproženem (?) zločinu v suburbiji Rima na začetku filma torej, Marija in Jožef ne spregovorita niti besedice. Govorita le njuna nema in neskončno dolga pogleda v planu in kontraplanu. Marija, lepša od Rafaelovih madon in ponižnejša od Botticellijevih gracij, v zadregi zre Jožefa, ki se - ravno tako v velikem posnetku tesnobnega obraza - sprašujoče ozira na njen sedaj že povešen pogled. Njegove oči zaslišujejo, njegove ustnice obtožujejo, njegov izraz vpije po odgovoru. Nakar je igra velikih planov in velikih zadreg pretrgana z ostrim rezom, ki nas vrže v dolg in statičen kader celostne Marije. V visoki nosečnosti stoji na vratih revne kamnite koče, bolj mila in močna od vsake kraljice. Jožetov veliki plan še bolj sprašujočega pogleda se vrne. Ličnici mu trzata, a njen miren, ponovno celo platno zavzemajoč pogled ga ne pomiri. Jožef se obrne in odide proč od nje. Ona molči, ko se on oddaljuje in izgublja v kamniti in revni zemlji. Ko prispe do naselja, naleti na otroke, ki se igrajo. Kot da bi ga udarili v obraz sedaj vrnjen v velikem planu in mu obudili dvome: od kod njen otrok, če ni moj, kako ostati ob njej, če nisem jaz?