Na takšno, zabavno pisanje ne bi reagiral, če ne bi predstavljalo trenda v pisanju o slovenskem filmu. Vsa mlajša generacija je že več kot desetletje posiljevana z instant pogledi na film, garniranimi z všečnim duhovičenjem. Poglejmo, kaj je v tem primeru »odkril« Miha Mazzini. Najprej je preučil »svetovno scenaristično/dramsko teorijo« in prišel do spoznanja, da obstajata dva tipa literarno/filmskih junakov: dramski, ki je v sebi razcepljen in se mora odločiti med dvema možnostma, in melodramski, ki mu je vse jasno, le okoliščine so mu sovražne. Nato si ogleda vse slovenske filme in na primeru filmov Na svoji zemlji in Vdovstvo Karoline Žašler izriše lik tipičnega junaka slovenskega filma: on je cincav in odvisen od mame, ona uživa v skrbi za svojega zapitega moža. Odločnega junaka slovenski film ne pozna, zato Mazzini sklene, da pri nas čisti žanrski film ni mogoč. Popolna zmota, kar se tiče vzroka, zakaj nimamo žanrskih filmov. Čisti žanrski film je mogoč samo tam, kjer je notranje tržišče ali jezikovno območje dovolj veliko, da se film tržno splača. Odločni filmski junaki se rojevajo na tržišču. Razmišljanje o čistem žanrskem filmu izven tržnih kategorij je absurd in spada v sanjarije fantičev, ki jim je oče kupil amatersko kamero. Slovenci čisto žanrskega filma sploh nimamo, zato se je nesmiselno spraševati, kakšen je njegov junak.