iz pisarne. Jaz sem spolno neizživeta, je rekla. Fukala je sto na uro. Nič nimam od svojega moža, je rekla. Ležal si poleg nje in razmišljal o tem kako poklekne pred tabo. kako ga vešče vzame v usta. Kako ti ga povleče. Ona je ležala poleg tebe, ni vedela kaj naj reče. Z vzdihom si vstal in odšel v malo kuhinjo in vključil televizijo. Naš Marjan pa je popoldne in zvečer pil naprej. Naslednje dni si ga videl vsega potolčenega. Seveda so ga vrgli iz službe. Samo, ko si potegnil črto nisi mogel razumeti kaj sta oče in mama počela skupaj. zakaj sta se srečala? Čemu sta zaplodila dva sinova? Kaj sta imela od vseh skupnih let. Razen večne vojne. Malih in velikih mučenj. Tudi kasneje, ko si igral svoj špil si bil ob primerjavi zadovoljen. Posebno proti Marjanu, ki je končal v socialni sobici na desetih kvadratnih metrih. Tista leta, ko je stari ugašal, ko ni mogel več toliko piti, se bi ti skoraj zasmilil. Samo nisi pozabljal. Kaj šele odpuščal. Vse tiste noči, ko ste trepetali, da pride. Ko niste vedeli kaj vas čaka. Pa to, da sta imela njega vedno raje. In kaj je postal njun Marjan. Navaden, zapit klošar, ki dela na tržnici. Ob jutrih postavlja stojnice. Potem, ko je on dolge mesece ležal v bolnici. Kopnel je, vse manjši in manjši je postajal. In takrat je mama začutila svojo priložnost. Zasliševala in težila mu je med obiski. Veliko boljši si. Daj jej, vsaj malo pojej, ga je pitala. Smrt je imel zapisano na obrazu. Njegovi možgani so bili preveč požgani, da bi ji lahko pariral. Zanalašč je silila vanj. Dobro izgledaš. Zdravniki so rekli. Se spomniš kako si nas vozil ob reko? Mar ni bilo lepo? Tebi pa je šlo na bruhanje. Marjan pa je pripovedoval vice o peklu in nebesih. In ko je umrl, na pogrebu nisi čutil nič. Manj kot nič.