veliko kasneje, vedno sva se izogibali pogovoru, potem ko sem se počasi navadila na moške, ki so se vrstili, potem ko mi je pokazala mojega očeta, zapitega klošarja, razumela sem jo, na neki način, ker, lahko bi, to mi je sicer včasih vrgla naprej, lahko bi me dala v dom, pa ne, pri šestnajstih sva si že delili moške, v srednji trgovski so že padali name, ne vem, kaj so videli, samo, jaz nisem nikoli uživala ob tem, zame je bilo samo nategovanje, ne, seveda sem bila tudi zaljubljena, samo, veš, kako je to, kot led, kot edino orožje, ki ga imaš, ko se zaveš, ga pač izkoristiš, to, da so si že takrat, pa sem bila še napol otrok, želeli moje telo, ne mene, znala sem zablefirati, moram pa reči, da so bili to gospodje, ne vem, kje jih je našla mama, radodarni so bili, takrat še ni bila ljubosumna na mene, kaj naj bi drugega, pri sedemnajstih sem pustila šolo, ni imelo smisla, po svoje sem bila svoji stari celo hvaležna, res, ni me zaščitila kot otroka, samo, nikoli ni silila vame, potem sem si lahko izbirala moške, lepili so se name, samo, to ni bilo to, samo mehanika, vse to ribsanje, sem si rekla, prepoceni jih dajem, kar imam svoj sok, svojo mladost, svoje meso, ti ne veš, kako malo se spomnim za nazaj, ne morem pomagati, samo noči, iskanje zavetja, varnosti, nekoga, ki bo obvladoval svet in mene, ki me bo znal usmerjati, ki me bo negoval in razvajal, saj ne, iskala sem moškega svojega življenja, pa ga ni bilo, in še sama ne vem kdaj, postalo je rutina, posel, moja vrata pa, mavrica je bila tako lažna, ne vem, kako to, da sem toliko tega požgala, uničila, ne vem, zakaj, samo led, včasih pa, zdi se mi,