Družina sama je jedla v kuhinji. Vseeno je prišel oče, preden je šel v kuhinjo, sem v sobo in obkrožil vso mizo z enim samim poklonom, s čepico v roki. Podnajemniki so vsi trije vstali in nekaj zamrmrali v brade. Potem ko so ostali sami, so jedli skoraj popolnoma molče. Čudno se je zdelo Gregorju, da je bilo poleg vseh različnih šumov, ki so povezani z večerjo, kar naprej slišati zlasti njihove zobe, ko so mleli hrano, kakor da bi bili Gregorju hoteli dokazati, da je mogoče jesti samo z zobmi pa da tudi z najlepšimi brezzobimi čeljustmi ne moreš opraviti ničesar. »Saj me kaj mika,« si je zaskrbljeno dejal Gregor, »ampak te reči že ne. Kako se mi hranijo ti podnajemniki, jaz pa usiham!« Gregor se ni mogel spomniti, da bi bil zaslišal ves ta čas kdaj violino – ravno ta večer pa je zazvenela iz kuhinje. Podnajemniki so bili že povečerjali, srednji je bil poiskal časnik in dal vsakemu po en list, zdaj pa so se zleknili na stolih, brali so in kadili. Ko so zaslišali violino, jim je to pritegnilo pozornost; vstali so in odšli po prstih k vratom v vežo; tam so se zgnetli in obstali. Najbrž so jih zaslišali v kuhinji, zakaj oče je zaklical: »Je morda gospodom igranje neprijetno? Lahko se neha pri priči!« »Nasprotno,« je rekel srednji podnajemnik, »ne bi morda hotela gospodična priti k nam, zakaj ne bi igrala tu v sobi, ko je tu toliko bolj udobno in prijazno?« »O prosim,« je vzkliknil oče, ko da bi sam igral na violino. Gospodje so se vrnili v sobo in so počakali. Kmalu je prišel oče s stojalom za note, mati z notami in sestra z violino. Sestra je mirno pripravila vse za igranje. Starši nikoli poprej niso oddajali sob podnajemnikom in so zato pretiravali vljudnost do teh gospodov ter se sploh niso upali usesti na svoje stole; oče je slonel pri vratih, z desnico med gumboma zapetega suknjiča uniforme; materi je ponudil eden izmed gospodov stol, in ker je pustila stol tam, kjer ga je bil gospod slučajno odložil, je sedela zdaj sama zase v kotu. Sestra je zaigrala; oče in mati – vsak s svoje strani – sta pozorno zasledovala gibe njenih rok. Gregorja je igranje pritegnilo, in upal si je malo dlje; z glavo je bil že v jedilnici. Niti čudil se ni, da je zadnji čas tako malo obziren do drugih; prej je bil ponosen ravno na to obzirnost. In ravno zdaj bi se bil moral skrivati res upravičeno, ker je bil namreč zaradi obilja prahu – tega je bilo v njegovi sobi povsod dosti in se je razvrtinčil ob najmanjšem premiku – tudi sam ves prašen; na hrbtu in na bokih je vlačil s seboj nitke, lase, ostanke hrane; brezbrižen je bil do vsega v taki meri, da se nikoli več ni ulegel na hrbet in se očedil z drgnjenjem po preprogi – kar je počenjal prej po večkrat na dan. A dasi je bil takšen, se je upal neustrašeno premakniti še za košček poti na brezmadežni pod v jedilnici. Res pa je, da se nihče ni zmenil zanj. Družina je bila vsa izgubljena v glasbi; podnajemniki pa, čeprav so se bili razpostavili sprva z rokami v žepih še vse preblizu tik za sestrinim stojalom, tako da bi bili vsi trije lahko gledali v note, kar je sestro nedvomno motilo – so se kaj kmalu umaknili k oknu, v polglasnem pomenku in s povešenimi glavami. Tam so tudi ostali; oče pa jih je zaskrbljeno opazoval. Zdaj je prav zares razločno kazalo, da so se razočarali, ker so pričakovali, da bodo slišali lepo ali zabavno igranje na violino, in da so bili že siti nastopa ter so dopuščali le še iz vljudnosti, da jim je motilo igranje večerni mir. Zlasti po tem, kako so vsi trije pihali dim cigar kvišku skozi usta