V Strižnji smo se privezali za kosilo, ki ga je že med plovbo začel pripravljati in peči ladijski kuhar Lovro. Ki kuha tako dobro, da so se nam vse dni, kar smo bili na ladji, angelčki smejali. Res. Zelje za solato je moralo biti narezano na rezine, ki niso smele biti debelejše od 0,3 mm. Ko mi ni šlo od rok, me je nagnal in vse postoril sam. Skočil sem na obalo in poskušal pomagati pri pristajanju, a sem zaradi nerazumljivih ukazov skoraj povzročil nesrečo. Kot bi mi vpili kitajsko. Nič nisem razumel. Nihče mi ni nič očital, pa me je vseeno malce pekla vest. Zato sem, ko je Branko zavpil, da je ob pomolu hobotnica, Lovro pa jo je zapel na trnek, takoj ponudil svojo pomoč. Stvor kot iz filma groze se je namreč s svobodnimi lovkami prisesal na kamne in ga ni bilo mogoče izvleči. V meni se je prebudil lovski nagon in takoj sem splezal po pomolu do vode, zavihal rokave in že stegnil dlan, ko ...