Dotik večnosti je vzbudil več pozornosti, kot sem mislil, glede na to, da me didžeji ne šmirglajo in da nimam skoraj nobenih prijateljev med uredniki glasbenih programov na radijskih postajah, mogoče je bila odločilna Mitjeva ocena v Glasbenem magazinu, kjer je plošči zapel hvalnico, Matjaž Godec je morda najvztrajnejši zalezovalec postmoderne elegičnosti, nekaj podobnega, pesnik in glasbenik, ki ga lahko brez sramu postavimo ob bok Leonardu Cohenu, za tole izjavo sem mu hvaležen, dotaknila se je mojega samoljubja, čeprav vem, da je Beautiful Loser iz drugega vica, genialec brez primerjave, on dela in dela, jaz pa brenkam, takrat ko se naveličam lastnih traparij. Po drugi strani Mitja misli, da takšnega zamaha, kot sem ga imel s prvo solo ploščo in z albumom Onstran mlečnih nevest, ki sem ga posnel s Feniksi, ne bom več zmogel, Matjažev glas je zgubil mladostno globino, njegovo igranje na kitaro se večkrat zaplete v ritmična neravnovesja. Ritmična neravnovesja, kakšen izraz je to, naj reče napake ali pa naj bo tiho, saj ocena plošče ni anamneza srčne aritimije!