Groza, groza, groza. Pravkar sem se poskušala stlačiti v pet parov hlač, ki sem jih nosila pred štirimi leti, preden sem zanosila s Patrikom, pa sem dosegla edino to, da sem prepotena od nog do glave. Niti ene hlače mi niso več prav, celo tiste grde rjave, ki imajo na obeh straneh še malce elastike za nedisciplinirane nažiralke, ne. Pa tudi vse elegantne bluze, ki spadajo zraven, kar pokajo po šivih, in ko zapnem gumbe, jih vleče kot gubice od smeha. Človek in narava sta največja prevaranta! Obakrat, ko sem rodila, sem se počutila, kot da sem na mah izgubila dvajset kil, resnica pa je bila drugačna in številka na tehtnici tudi. Ampak se prav po nojevsko nisem menila za to. In tudi za to ne, da sem doma še vedno največ nosila razvlečene nosečniške majice in trenirke. Seveda imam v omari nekaj novejših kosov oblačil, primernih za med ljudi, vendar ničesar zares elegantnega ali vsaj dovolj modno – športnega.