V zvezi z razvedrilom in umetnostjo sta se mi v spomin najbolj vtisnila dva prizora. Prvi je tisti z lokalčkom z nemogočim imenom Hard Jazz Caffe Trubadur, katerega lastnik je eden od mnogih nekdanjih trubadurjev. Sredi sicer povsem prijetno urejenega lokalčka boste po ves dan prisiljeni gledati njegovega kičastega lastnika. Tak, kakršen je, vam bo za vedno ostal v spominu. Po njegovem prepričanju je namreč najnovejša dubrovniška moda bela ali rumena srajca, ne glede na vročino, z obveznim okrog vratu ovitim in v vozel zavezanim šalom, bele nekoliko prekratke in v zadnjico stisnjene hlače, skozi katere nenehno silijo do kolena segajoče, z rdečimi pikicami okrašene spodnje hlače, na nogah sandale z obveznimi belimi nogavicami, pa neverjetna množica zlatih verižic okrog vratu, prstanov in zapestnic na rokah, z obveznim šopom kun, ki ga vsake četrt ure zavrti v rokah, ko pa vam vrača drobiž, ga vedno potegne prav iz sredine tega šopa. V tem lokalčku sicer lahko izveste za vse najpomembnejše dubrovniške govorice, za kakšno od sosednjih miz pa vam bo pogosto delal družbo celo sam Ivo Pogorelić, veliki hrvaški pianist in zapriseženi poletni obiskovalec Dubrovnika. Ko sem ga tam prvič opazil tako po dubrovniško dostojanstvenega, v kratkih hlačah in z veliko cigaro v rokah, se nisem mogel upreti želji, da ga zaprosim, ali ga smem fotografirati. Njegov odgovor je bil kratek: "Smete, vendar prosim vas, brez bliskavice!"