Lansko spomlad sem bil naročen na kontrolni pregled delovanja srčnega spodbujevalca. Določenega dne sem se najprej oglasil pri sprejemnem okencu kardiološke ambulante Kliničnega centra zaradi prijave in ob tem izročil napotnico. Presenečen sem opazil, da je bil hodnik – čakalnica – skoraj prazen in res, z majhno zamudo so me poklicali v ambulanto. Medicinska sestra me je pripravila za pregled, t. j. namestila mi je zapestnice na roke in noge, priseske na prsni koš in druge naprave in priprave za merjenje delovanja srca in delovanja spodbujevalnika. Sestra je naredila tudi posnetek delovanja srca. Po teh opravilih je pojasnila, da bo zdravnik kmalu prišel, in se umaknila v pisarno. Zdravnika, ki naj bi opravil pregled, pa ni in ni bilo daljši čas – vsaj 10 minut. Zato mi je sestra prišla pojasnit, da je moral zdravnik nujno na drug oddelek. Sprijaznil sem se s tem in upal, da se bo kmalu vrnil. Žal ni bilo tako. Na mizi sem ležal razgaljen in priklopljen na aparate. Nisem se upal premakniti ali obrniti, pa tudi mraziti me je začelo. Sestre pa tudi ni bilo več naokrog, da bi me odklopila od aparatur ali mi svetovala, kako naj ravnam, in me pokrila. Tako sem ležal vsaj pol ure in preusmerjal misli na druge stvari, da bi mi čas hitreje mineval. Ko je končno prišel zdravnik, je prisedel, pogledal monitor in zapis na papirju ter mi postavil nekaj kratkih vprašanj. Pojasnil je, da je stanje normalno – b. p. – in opravil nove nastavitve spodbujevalnika, nakar se je poslovil. Nič ni pojasnil, zakaj sem moral tako dolgo čakati, pa tudi opravičil se ni. Pojasnila ali opravičila nisem dobil niti od sestre, le odklopila je naprave in naročila, naj na hodniku počakam izvide.