Kako so že rekli? Edino, česar se lahko naučimo iz zgodovine, je to, da se ničesar ne naučimo. Da smo obsojeni na večno ponavljanje istih napak. Stokrat in tisočkrat lahko žebramo: Historia magistra vitae, Zgodovina je učiteljica življenja, lahko prebiramo Tukidida in Marka Avrelija, pa se bomo vsakokrat znova spotaknili ob prvo stopnico. Vendar napačne presoje v politiki niso isto kot pravopisni pregreški. Zaradi zmotne politične odločitve gre lahko v nič na stotisoče človeških življenj. Če ubiješ enega človeka, te čaka vsaj kakih deset let zapora, če si zaradi ignorance in strahopetnosti sokriv za genocid v Srebrenici, spokaš kovčke in se iz Bosne umakneš na varno domov med polderje. In se iz te zgodbe ničesar ne naučiš. Kajti nauk bi pomenil s prstom pokazati na vse tiste, ki so zamočili zadevo. Nikoli ni nihče iz vrha svetovne politike zastavil vprašanja, zakaj so Evropejci in Američani hladnokrvno gledali srbsko agresijo na Vukovar. Niti s prstom niso mignili. Dve leti so brezbrižno pustili krvaveti nesrečno Bosno in Sarajevo. Ko so končno ugledali svoj strateški momentum, so tako rekoč čez noč in z največjo lahkoto razrešili vozel Slavonije in Kninske krajine. Tudi Dayton bi se lahko zgodil tri leta prej. Po normalni človeški pameti bi se bil moral zgoditi.