Samo ležal sem tik odgrnjene ponjave svojega šotora in opazoval nebo. Gledal sem globoko črnino, ki so jo prebadale srebrne bucike zvezd in se jim čudil, kajti danes so bile blizu, tako blizu. Občudoval sem spotegnjen trak Rimske ceste, ki se je kot močnik prelil preko celega oboka nad menoj, in zdelo se mi je, da ga vidim prvič. Prvič čisto zares. Zamaknjeno sem strmel v dobro znane razporede ozvezdij in čeprav sem vedel, da so taki kot vedno, so bili to noč vendarle videti drugačni. Nisem se zavedal, kdaj je črnina nad menoj začenjala dobivati višnjev, nato pa temno moder nadih, kdaj so zvezde začenjale bledeti in zapored izginjati, dokler ni ostalo samo nekaj najsvetlejših. Očaral me je komaj zaznaven temno rdeč nadih na obzorju, prva rahla obljuba novega dne, in ko so prve ognjene sulice prebodle nebo, sem zamižal od ugodja.