23. Zadnji kilometri poti z zadnjimi atomi moči V zadnje jutro na poti naju je pospremila grozljiva vlaga. Šotor je bil moker, kot bi ga celo noč zalivali z vodo. Hvala bogu sva imela vso opremo v notranjosti, tako da neposrednih posledic hude vlažnosti nisva čutila. Ko sva se skobacala na svež zrak, se sonce še ni dvignilo izza hribov, tako da je bilo še vedno precej mrzlo. Švicarska ekipa je še spala. Ker sva bila povsem brez hrane, sva se začela takoj potem, ko sva se umila, pasti pod orehovim drevesom tik ob hiši, pod katerim je bilo kar nekaj v lupino skritih orehovih jedrc. Brez tistih nekaj oreščkov bi bilo vse skupaj še precej težje, še posebej zato, ker nam je zakleti E Case postregel še z eno neprijetnostjo. Ko sta se tudi Švicarja skobacala iz šotora, naju je Andrea povabila na zajtrk. Thomas se je ob osmih zjutraj lotil priprave mineštre (edine instant vrečke, ki jima je še ostala), a še preden je voda zavrela, je v gorilniku zmanjkalo petroleja in z dolgimi nosovi smo opazovali, kako se število mehurčkov v vodi zmanjšuje. Namesto toplega obroka smo si potem razdelili paket toast kruhkov, tako da je dobil vsak tri koščke. Prvega smo namazali z medom, potem je tudi tega zmanjkalo. Na drugega smo si namazali topljeni sir, zadnjega pa smo po grlu spravili brez vsakršnega dodatka oziroma namaza, skratka, zajtrk je bil zelo zelo skromen in glede na to, da nas je čakalo še nekaj ur hoje po divjini, smo sto na dva, onadva pa sta se nama zahvaljevala za pijačo, ki nas je grela in je poskrbela za res magičen večer pod zvezdami, ko smo si sedeč ob mizi povedali več, kot bi si, če bi bile glave trezne. Potem ko so izginili za prvim ovinkom, sva ostala v E Case-ju čisto sama. Sonce je vse močneje grelo, tako da je bil šotor, ki sva ga večkrat obrnila, da bi ga sončni žarki sušili z vseh strani, kmalu popolnoma suh. Neko čudno počasnost je bilo čutiti med pripravami na zadnjo etapo. Bilo je, kot da načrtno zavlačujeva in skušava s počasnim in pikolovskim pospravljanjem opreme še nekoliko podaljšati teh zadnjih nekaj kilometrov oziroma ur, ki so naju ločile od nepreklicnega konca. Kar naprej sem pogledoval proti morju in le težko sem si predstavljal, da bova do cilja hodila pet ur, kolikor je napovedoval vodnik, saj se je zdelo vse skupaj na dosegu rok. Če ne bi v minulih dneh že kar nekajkrat okusila, kaj v praksi pomeni rek “okoli riti v žep”, bi pričakoval en sam lahkotno lenoben spust. Okrog pol enajstih, ko sva se le odlepila od E Case-ja, je bilo že za spoznanje prevroče, a me ni po večerni in nočni premraženosti to prav nič motilo. Prvih nekaj sto metrov sva hodila po stezi, ki je še najbolj spominjala na urejeno sprehajalno pot, potem pa se je začel divji spust. Ves čas sva imela na razpolago pogled na morje, kar je bilo fino, pa tudi nekoliko frustrirajoče, saj pot ni