Smo gledali in se čudili. Pa kdaj bo že kdo ustregel želji po prestižu in ljubljanski smetani približal običaje razvitega Zahoda s suši barom? Po zgagi v Nacetu, tedenskih zakuskah v Minimalu in ne vedno sveži ponudbi v Romeu pa je končno napočil čas. Seveda se je čelništvo konzuma, ki je sicer mnenja, da surove ribe ne gre jemati več kot enkrat mesečno, dotlej že naposlušalo teorij, kako da določene vrste jadranskih rib sploh niso primerne za tovrstno obdelavo in da tiste z ljubljanske ribarnice niso niti dovolj sveže, takoj po otvoritvi Sushimame pa še vtisov najbolj zagrizenih sušiljubov. In vtisi, če jim je verjeti, niso bili spodbudni. Od tega, da se moraš v Sushimami boriti za mesto ob baru, odkoder se mojstru gleda pod prste in sproti naroča najbolj slastne grižljaje, preko opažanj o zelenem čaju iz filter vrečk in o serviranju jedi na okroglih in ne oglatih krožnikih, do najbolj brutalnih zgodb o mrtvi tuni. Je v naštetem kaj resnice? Dejansko v Sushimami ni komunikacije med gosti in japonskim kirurgom za ribe, čaj z okusom po zvarkih iz trave prihaja, medtem ko ga vse kitajske špelunke strežejo v čajnikih, iz vrečk, jedi se predlaga na okroglih krožnikih. Obenem je opazna težnja, da bi čimveč gostov in-oštarije, ki si mizo rezervirajo dni vnaprej, naročilo meni, ki obsega tudi tople jedi. Zaradi te težnje je moral ata Ilovar kar trikrat zavrteti telefon in je imel že ob prihodu v Sushimamo mučno konverzacijo z enim in potem še drugim natakarjem, ki sta šele v šesto doumela, da bi si Ilovarjev trio na koncu privoščil tiste »specialne« lignje, a dotlej izbiral iz vsakomur dostopnega jedilnika, posebej v luči predlaganih ribjih solat, saj menda nismo v Dalmaciji. Ko smo se le pogodili za sashimi, asortiman surove ribe, poleg katere sodita sojina omaka in wasabi, pekoči hren, nas je bolj kot nje kondicija zmerna, z utrujeno, temnikasto tuno presenetilo, da je od nje velo po limoni in da smo med režnji surove ribe in mehkužcev našli tudi v slanici konzervirano sardelo. Gre za inovacijo ali za prilagajanje potrebam tržišča, kjer se ribo še vedno najraje užije zakrito z močnimi primesmi? Če preskočimo trojico dostojnih sušijev, ki si ga je omislil Ilovarjev trio in med katerimi je komaj obvladal žilavko od hobotnice, bi ob naročenih, izkazalo se je, da ocvrtih lignjih, posajenih na stročji fižol, dekoriranih in poškropljenih z limono in, kakor se rado zgodi s kalamari, z mastnim epilogom, podvomili v tvornost tovrstnih inovacij. Še globlji dvom zadane miso, ki so nam jo meni nič tebi nič postregli za glavno jedjo in se je ravno danes smo si jo izmislili izkazala za s koruzno moko zgoščeno, kaj tenko ribjo juho namesto za na osnovi soje zakuhani napoj. Konec koncev, po sladoledu iz istega zelenega čaja, ki je pustil masleno oblogo na jeziku, še dobro, da je vsaj Ilovarjev trio tokrat izkazal konzervativnost in se ni na lastne brbončice prepričal še o okusu drugega »avtohtonega« izuma, sushiju z baziliko in kislo slivo. Čeravno se bodo ljubitelji zgražali, prerokujemo Sushimami svetlo prihodnost, saj ni računati, da bi koga v stilsko resnično izborno urejeni in modni oštariji ter pri všečno aranžiranih jedeh zmotile nedoslednosti (čuvaji tradicije bi rekli škandaloznosti) ali predirljiv vonj po cvrtju, medtem ko se masti s svojo ribjo solato in jo zaliva z vinom. O sushiju pa kje drugje, razen če ostanete pri bazičnih zadevah in se po možnosti še posebej zmenite s šefom.