Nimamo več javnih stranišč. Ugotavljali smo tudi, kje vse in v kakšnih oblikah najdemo vodo v Celju in okolici (reke, jezera, kopališča, studenci, dež … ). S preprostimi pripomočki smo izvedli tudi poskuse prečiščevanja vode. Vodovodne dogodivščine Muzej novejše zgodovine Celje je znan po pestrih programih, ki jih pripravlja ob tovrstnih razstavah. Tudi v času že omenjene razstave so se ustvarjalci izredno potrudili ter za predšolske otroke pripravili program, ki so ga imenovali »Vodovodne dogodivščine«. Program je potekal tako v muzeju kot tudi na prostem. Otroci so se obiska ter sodelovanja na dogodivščinah zelo veselili. Kako se ga tudi ne bi, saj je bil ta obisk krona in zaključek celotnega sklopa. Program je vključeval več aktivnosti. Vodeni ogled razstave se je od našega razlikoval v tem, da sta nas po razstavi popeljala kustosinja ter vodovodar. Ob predmetih, kartah in posnetkih sta otrokom slikovito opisovala, čemu so služili predmeti, kaj je narisano na kartah in kaj nam pričajo posnetki na televiziji. Otroci so z zanimanjem prisluhnili razlagi, dopolnjevali pa so jo s konstruktivnimi vprašanji, ki so bila plod znanja in izkušenj, ki so jih pridobivali med izvajanjem sklopa. Srečali smo se tudi z vodovodarjem, ki nas je pričakal v delovni obleki, ki je otroke še posebej pritegnila. Predstavil nam svoj poklic, ki pa smo ga dojeli šele, ko smo se igrali in učili s pomočjo raznovrstnih didaktičnih pripomočkov, ki so nam simulirali razne cevi, padce in naklone vode, materiale … Zaključek programa je bil na terenu. Ogledali smo si razbremenilni kanalizacijski objekt s črpališčem meteorne vode pri nekdanjem objektu Tkanine. Stavba, v katero lahko vstopijo samo pooblaščene osebe in ne navadni ljudje (kot so jih poimenovali otroci), je otroke pritegnila. Zlasti pa so jih navdušili stroji, naprave, v katerih so otroci videli podobe slona, lokomotive ... Zaključek Želela sem tudi, da nova vedenja in izkušnje, ki so jih otroci pridobili, odmevajo v vsakdanjem življenju. Tako smo velik poudarek vodi dajali tudi pri dnevni rutini. Med umivanjem rok smo med miljenjem pipo zaprli in tako preprečili preveliko porabo vode. Izkušnje so nam pokazale, da je voda, ki priteče iz vodovoda, veliko bolj zdrava od vode v steklenicah, ki ji umetno podaljšujejo rok uporabe. Zato smo za zdravje skrbeli tako, da smo pili vodo iz pipe in studencev ter se izogibali ustekleničeni. Vrtčevske gredice smo zalivali z deževnico in ne z vodo iz vodovoda. Ugotavljam torej, da so se otroci zaradi tega projekta začeli zavedati pomena vode v našem življenju ter razvijati pravilen odnos do vode in narave.