Jaz, pri bogu, ne razumem tiste slabe polovice svojih sodržavljanov, ki se še vedno zmrdujejo glede vstopa v Evropsko unijo. Ljudje, pa to je bogatija, to so Solomonovi rudniki, tam leži denar po tleh. To je velika družina, v kateri kmetom plačujejo, naj ne delajo, po novi širitvi pa bo 5000 prevajalcev dobivalo plačo, saj bodo morali prevajati akte iz litvanščine v malteščino in iz slovenščine v slovaščino. To pa ni vse. Tam so tako bogati, da imajo kar dve poslopji parlamenta. To je šele zgodba o uspehu. Evropski parlament ima sedež v Bruslju, kadar pa se parlamentarcem zahoče malce sprememb, odidejo za nekaj dni v Strasbourg, kjer imajo prav tako sedež. Saj je razumljivo, kajti Bruselj zna biti naporen, dolgočasen, sprememba pa dobro dene in v Strasbourgu jo ponujajo v količinah, ki presegajo zdrav razum normalnega davkoplačevalca. Parlamentarci namreč utrjujejo evropsko demokracijo v Strasbourgu samo štiri dni na mesec ali 48 dni na leto. Da pa je njihovo odgovorno delo lahko učinkovito, demokratičnost sprejetih sklepov pa brezhibna, imajo na voljo leta 1999 zgrajeno poslopje v vrednosti 85 milijard tolarjev (skromno, bi rekli, kajti bruseljski parlament je vreden 170 milijard). Resda tu in tam zamaka in ponekod tapete lezejo z zidov, a nekako gre, pravijo evroposlanci. Vsak ima na voljo pisarno s kopalnico, kajti prha po vročih razpravah se prileže, na letališču posebno dvorano, kjer jih čakata brezplačna pijača in prigrizek, v pisarnah rože in sadje, prevoz z javnim transportom po Strasbourgu je brezplačen, tako da lahko parlamentarci prav dobre volje, spočiti in umiti zapravljajo težko priborjene dnevnice za pot iz Bruslja v Strasbourg (urca z vlakom!). Potem jim domačini vsako leto pripravijo še festival belušev, kjer brezplačno cmokljajo jedi iz te plemenite in cenjene zelenjave, izbrana vina in sirčke, vmes pa rešujejo resne mednarodne probleme. EU namenja še posebno skrb drugemu domovanju parlamentarcev tistih 317 dni, ko je prazno in ko se dragoceni parlamentarni možgani krivijo in potijo v tistem zoprnem Bruslju, ki hoče Francozom vzeti to demokratično svetinjo, ta svetel dokaz evropske decentraliziranosti. Poslopje je resda prazno in tiho kot faraonova grobnica, toda dvigala prazna potujejo gor in dol, luči gorijo, varnostniki ga varujejo šepetaje, čistilci brišejo prah, tajnice zalivajo rože in menjajo brisače... To pa, lepo prosim, ni zastonj, sploh pa demokracija ni par nogavic. Zato gre iz evropskega proračuna 700 milijonov tolarjev za gretje in elektriko, milijarda štiristo za vsakdanje čiščenje praznih pisarn in sejnih sob, vse to pa varujejo varnostniki, da jim zgradbe ne bi ukradli tisti sitni Bruseljčani, za kar je treba odšteti dobro milijardo tolarjev. Brez skrbi, dragi Strasbouržani, ni res, da bodo parlamentarci novih članic EU hoteli parlament samo v Belgiji. Kdo pa bi rad parlamentiral zgolj v državi, kjer je nacionalna jed pire s pomfrijem? Lepo je priti tudi v Strasbourg, še lepše pa bo, ko bo EU v vsaki novi članici postavila še eno parlamentarno ekspozituro. Takšno, skromno, denimo za tri milijarde tolarjev. Nam je prav.