Žal je ostala 83-letna Jožica v tej hiši sama, potem ko je Janez pred petimi leti umrl, hčerki pa sta že prej odšli na svoje ena živi v Ljubljani, druga pa v Murski Soboti. Te dni nas je Jožica povabila na obisk, ker je želela, da bi skupaj z njo občudovali njene rože na vrtu, sadno drevje in trto na dvorišču. Vse to ima neizmerno rada, čeprav sama ne more več zalivati rož in opravljati drugih del zunaj. Tega ji ne dopuščajo noge. Po stanovanju pa še vedno "hodi" s posebnim vozičkom, tako da lahko gostu skuha kavico in postreže s čim drugim. Tudi zase lahko veliko postori sama, za tisto, česar ne more narediti, pa poskrbi posebna služba tuje pomoči. Obiščejo jo vsak drugi dan. Pogosto pridejo k njej tudi njeni svojci. To so zanjo lepi trenutki, ki ji prinašajo srečo. Zadovoljstvo ji prinašajo tudi dnevi, ko sije toplo sonce, tako da lahko sedi na balkonu svoje hiše, opazuje dvorišče, vrt, rože, otroke, ki se igrajo zunaj, in mimoidoče. Zelo vesela je bila tudi našega obiska. V pogovoru na balkonu nam je razkrila, da je preživela otroštvo na manjši kmetiji v Šmarjah pri Jelšah. Ko ji je bilo šestnajst let, je prišla v Mursko Soboto, kjer je dobila delo v tovarni mesnih izdelkov, kjer se je priučila za kuharico. To je bila tudi njena poklicna želja. Čez čas je spoznala tudi mesarja Janeza Hauzerja in se z njim poročila, ko ji je bilo dvajset let. Dokler si nista zgradila lastnega doma, sta živela pri njegovih starših.