Visoko v korenjaškem bregu, le lučaj od meje s Hrvaško, stoji razmajana kočura, pri Jurni ji pravijo. Butana je, pred mnogimi leti sezidana iz blata in trstike. Že pred leti so se v stenah pokazale debele razpoke, potem je začela puščati še streha, voda je redno zalivala klet, skozi špranje so v notranjost lezle podgane in druga zalega, iz majavih sten je tolkla vlaga. Ni bilo druge, kot da je Hohnječev Jože zavihal rokave in začel nekoliko stran v strmo pobočje zidati klet. »Za prvo silo bo, dokler ne pozidamo še pritličja,« si je dejal in sanjaril o tistih pravih štirih stenah, a je od takrat, ko se je z družino preselil v majhno kletno sobo in še manjšo kuhinjo, minilo že sedem ali osem let, prave, trdne hišice pa še vedno ni. Nazaj ne morejo, naprej ne gre. Kako naj možak z razpolovljeno delavsko plačo zida, pa zraven še dostojno preživi družino? Labirint nadležnih ugank brez pravega odgovora!