Zahtevek za odškodnino je prvi tožnik prvič postavil v tožbi dne 04.05.1998 zoper dokončno odločbo z dne 02.04.1998, s katero je tožena stranka odločila, da je bil začasno nezmožen za delo do 31.12.1997, nato pa za delo zmožen. Ponovno je odškodnino zahteval v tožbi dne 16.07.1998, s katero je izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke z dne 11.06.1998, s katero je bilo odločeno, da je bil od 14.01.1998 do 31.01.1998 začasno nezmožen za delo. Prvotni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je znašal tedanjih 2.600,000,00 tedanjih SIT, z vlogo z dne 09.06.2005 je oba zahtevka združil in zahteval 8.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002. Navedeni zahtevek predstavlja odškodnino 2.000.000,00 SIT za „izjemne napore in bolečine“, ko je kljub nesposobnosti za delo moral delati. Zaradi duševnega trpljenja, ker mu delovno okolje ni verjelo, da je za delo nezmožen, zahteva odškodnino 1.000.000,00 SIT, za poslabšanje zdravstvenega stanja, ker mu ni bilo omogočeno ustrezno zdravljenje pa 5.000.000,00 SIT. Tožena stranka je spremenjenemu odškodninskemu zahtevku z vlogo z dne 01.09.2005 ugovarjala in navedla, da je zahteva za odškodnino za obdobje od 16.09.1997 do 11.11.1997 zastarana. Zvišanje zahtevka je nedopustno, ker so bila prvemu tožniku vsa dejstva znana že v letu 1997 oziroma 1998, ob vložitvi tožbe. Nedopustno je povečanje zahtevka zaradi poteka časa ter obenem zahteva za plačilo obresti, pri čemer je zahtevek za obresti zastaran.