Bosna je v bistvu že v podobni zagati, v kakršni je bila pred desetimi leti, v obdobju znanih razprav o (kon)federalni preureditvi takratne SFRJ, o osamosvojitvi ali razdružitvi njenih takratnih republik. S preostalo Evropo jo povezuje geografija, pa tudi članstvo v Evropski varnostni organizaciji, od nje jo loči le to, da je ob ZR Jugoslaviji še edina evropska država,ki ne izpolnjuje zahtev za sprejem v Svet Evrope, da je njen ustavno-pravni in politični sistem nekakšna mešanica med ciprskim in libanonskih , da je torej takšen, kakršnega si ne bi oblikovala nobena država v Evropski skupnosti. Ločuje jo tudi medsebojno nezaupanje, nekakšna oblika "mentalnega zidu", ki ga bo morda še težje podreti, kot je bilo berlinskega. Nobenega znamenja, na podlagi katerega bi lahko sodili, da je komurkoli sploh res do zrušitve tega zidu. Prava preizkušnja za to pa utegne biti prav hrvaško obračanje v Bruselj. Če se bo ta proces nadaljeval tako kot bi se moral, če bodo v Zagrebu "obrnili hrbet" Bosni (kar do njih zahtevajo v bruslju), se bodo morali v Sarajevu zelo hitro odločiti, kam se bodo obrnili. Proti zahodu ali v osamo skupaj z že tako in tako osamljeno ZRJ, natančneje Srbijo. Pa ne samo v Sarajevu. Tudi v Bruslju bodo morali povedati, kaj hočejo narediti z Bosno. Pri tem pa ne bo najpomembnejša zamenjava oblasti v Bosni ali zamenjava tamkajšnje politike. Gre za sistem po sedanjem sistemu Bosna ne sodi v Evropo, sama pa ga ne more spremeniti, tudi če bi ga hotela, mednarodna skupnost bi ga sicer lahko, vendar še ni rekla, da ga tudi hoče. Morda je odgovor na to navdušeno ploskanje sarajevskim pevcem v Beogradu in beograjskim po Bosni.