V poznih sedemdesetih letih se je v skupnosti začelo dogajati nekaj, kar je zamajalo poudarjanje ženskih lastnosti v odnosih in skupnosti. V tistem času sem imel svoje prve duhovne vaje za duhovnike v Tretjem svetu. Verjetno je mene to, kar sem videl in slišal zunaj ZDA, bolj spremenilo, kot so moje besede vplivale na duhovnike, ki so poslušali moje nagovore. Ko sem se vrnil v skupnost Novi Jeruzalem in pripovedoval, kaj sem spoznal o političnem in gospodarskem zatiranju, se številni člani skupnosti niso bili sposobni s tem spoprijeti na pozitiven način ali pa tega niso bili pripravljeni storiti. Ko zdaj pogledam nazaj, bi tisto dogajanje lahko označil kot krizo subjektivnega v odnosu do objektivnega. V skupnosti smo postali mojstri subjektivnega in odnosov, medosebnega in družinskega, nismo pa se bili sposobni ukvarjati z resničnostjo v zunanjem svetu niti nismo kazali nobenega zanimanja za to. Neskončno dolgo smo se lahko pogovarjali o tem, kaj čutimo, nismo pa se znali spopasti z objektivnimi okoliščinami, v katerih naša čustva pravzaprav niso bila prav nič pomembna. Šlo je za okoliščine, ki so zahtevale ukrepanje, ne pa čustvovanje. Ko sem skupnost Novi Jeruzalem pozval, naj se dejavno zavzame za odrešitev družbe, so se mnogi uprli, češ da skušam spremeniti namen in usmeritev skupnosti. Zanimivo je, da so bili med njimi pogosto najglasnejši moški. V skupnosti so našli vznemirljiv in živahen prostor, v katerem so prvič v življenju lahko razvili svojo žensko plat,