Odgovor na to vprašanje ni tako soglasen kot bi morda pričakovali, četudi se zdijo cilji (pluralizem, dostopnost, pravice manjšin in deprivilegiranih, varstvo nacionalne identitete) vsaj načeloma skupni. Na delu sta, kot je menil Marko Milosavljevič, vsaj dve logiki: po prvi naj bi država varovala javni interes tako, da bi zagotavljala pogoje za trajno delovanje (ne)komercialnih medijev, po drugi, bolj liberalistični politiki naj bi trg sam oblikoval uravnoteženo ponudbo. Žal prav področje radia po Milosavljevičevem mnenju dokazuje, da pluralizem sam po sebi ni nujno pozitiven, zlasti če, kot je kasneje v razpravi dodal Aleš Grubič, država podeljuje frekvence, ne da bi nato še nadzorovala izpolnjevanje javnega interesa (se pravi ustrezno kakovost programa): "Radijsko postajo ima lahko pri nas vsakdo, ki se mu ljubi in ima 10.000 mark. Na njej predvaja karkoli, saj nadzora ni, od njega nihče ne zahteva strokovnosti. Toda še nihče ni postal zdravnik samo zato, ker je imel veselje do rezanja ljudi."