eltroni se je znašel v nelahki vlogi tranzicijskega voditelja, ki ni imel popolne podpore niti pri nekdanjih Levih demokratih niti pri pripadnikih nekdanje Marjetice. Zgovorno je vsem znano dolgoletno rivalstvo med Veltronijem in D'Alemo. Situacija je zato izredno zapletena: DS je nastala kot velika stranka, ki je lahko računala na okrog 33% konsenza, danes pa se vije okrog skromnega 25% ali celo še manj. Zaradi raznolikosti njene baze lahko DS primerjamo velikanu, ki ima izredno šibka kolena. Ko bi DS imela za seboj vsaj nekaj volilnih uspehov, bi lahko svojo strukturo nekoliko utrdila, zaradi vrste porazov pa je vsa krivda prešla na ramena voditelja oz. vodilne skupine. Vsaka napaka mu je bila zato usodna, česar se je tudi sam zavedal: čeprav ni nihče od njega zahteval odstopa, se je kar sam umaknil, kar lahko nedvomno imamo za gosposko gesto: to je v italijanski politiki vse prej kot običajna praksa. Nov tajnik Dario Franceschini je prevzel težak položaj, saj DS