Če nadaljujem, kaj je poštenost. Poštenost do sebe. Verjetno to, da se resnično zavedamo svojega notranjega sveta in si ga seveda tudi priznamo. Ob teh vprašanjih vedno trčimo ob pojem morale, ki je opisana kot človekov odnos do sveta, drugih ljudi in do sebe. Oblikuje se v motivaciji delovanja. Ob predpostavki, da je duhoven človek že toliko prebujen, da je njegova namera moralno delovanje, se sprašujem, kako pa tak človek deluje, kadar je izzvan, kadar se mu čisto po nedolžnem dogajajo krivice. Recimo, da čisto mirno stoji v vrsti za kruh, pa ga nekdo nemoralno, nesramno in brezbrižno prehiti ter naroči kruh, čeprav se iz vrste slišijo opazke. Kaj tak duhovni človek ob takem dejanju občuti ali stori? Kaj je njegovo dejanje? Ali mora občutiti mir in razumevanje? Se mu takšno dejanje mora zdeti nepomembno, mora biti do nesramneža sočuten? Vsak človek ob takšnih in podobnih nesramnostih najprej občuti jezo. Zagotovo. Tako smo bili sestavljeni, čeprav si mnogi tega ne bodo želeli priznati. Čustvo jeze je del vseh nas in nikoli ne bo minilo. Je obrambno čustvo. Ko smo jezni, občutimo naval energije, ki nam omogoči, da se postavimo zase in popravimo krivice, ki se nam dogajajo. Če tako občutimo jezo, pomeni, da jo občutimo čisto prav. Pozitivno. Vsak občuti jezo, ko so porušene njegove meje, ki so sestavljene iz poštenosti, moralnosti in etike družbe, v kateri živimo. Pravi duhovnež, tisti, ki je povezan s svojim notranjim svetom, bi to zagotovo takoj prepoznal, najprej sprostil naboj energije jeze in potem deloval v skladu s svojim takratnim impulzom. Morda bi se nasmejal, ko ga bi jeza minila. Ali pa bi nemoralneža glasno opomnil. Zahteval od prodajalk, da spoštujejo tiste, ki so v vrsti … Možnosti je še veliko. Pomembno je le, da se vsak od nas prav vsak trenutek zaveda svojega notranjega sveta in ne dejanj drugih. Prepogosto v takih primerih zbežimo iz sebe. To pomeni, da razmišljamo samo o človeku, ki tako ravna, da ga sodimo, v mislih režemo na koščke, dušimo v vrelem ognju in se pri tem še trudimo pokazati svojo mirno zunanjost, da bi drugim sporočili, kako smo duhovno bolj razviti kakor bedak, ki ne zna niti čakati v vrsti. To ni duhovnost, to je svetohlinstvo ali pa iluzija. Zato je duhovnost težka reč. Delati moraš samo na sebi, pa čeprav si popolnoma nedolžen in se ti dogajajo krivice.