Konkurenčnost evropskega kmetijstva se odraža predvsem v krepitvi in rasti posameznih kmetij, ki nujno zahtevajo ustrezne lokacijske pogoje za razvoj, ne da bi ob tem ovirale prebivalstvo, ki se ukvarja z nekmetijskimi dejavnostmi v podeželju oziroma v vaseh. Čistih kmetij je vse manj, pojavlja se špekulacija s kmetijskimi zemljišči za nekmetijske namene (za pozidavo) v smislu diverzifikacije novih dejavnosti. Po eni strani pa ta krepitev kmetijstva na podeželju, če ni strokovno vodena, lahko uniči kakovost odprte krajine, ki se kaže v preveliki uporabi kmetijskih površin za nekmetijske namene in s tem se izničuje teza o varstvu kmetijskih zemljišč. Reforma kmetijske politike EU je pravzaprav prisilila strokovnjake, da uveljavijo nov način dela na področju urejanja prostora in urbanizma. Koncentracija in na drugi strani urbanizacija podeželja, propad stavbne dediščine in prazni objekti, ekstenziviranje površin idr. zahteva od oblasti in strokovnjakov povsem nove načrtovalske pristope in reguliran trg nepremičnin ter ustrezno politiko poselitve. Gradnja stanovanj in odpiranje delovnih mest sta se usmerjala tudi v Avstriji le na urbane centre in posledice tega so danes problematične regije, ki kažejo neugodno starostno in poklicno strukturo prebivalstva in zato se mora politika na področju urejanja prostora spremeniti. To se lahko zgodi ob razvoju zanimivih in atraktivnih projektov za regionalni razvoj in s tem za razvoj podeželja. Parcialni razvoj je že preživel (razvoj posamezne vasi itn.), zato so nujni integralni pristopi na regionalni ravni ob spoštovanju lastnine in družinskega imetja, ki je osnova za razvoj.