Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko I. izreka pritožbene zadeve družbe AAAd.o.o., pod št. 426-31/1479, 1506, 1509, 1536, 1540, 1941-02, združila v en postopek, tako da je postala vodilna št. zadeve 426-31/1479-02, pod točko II. izreka pa kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper sklepe Carinskega urada A št. 426-25/1912-02/1300-060 z dne 14. 5. 2002, št. 426-25/1884, 1888, 1889, 1891, 1893-02/1300, vsi z dne 14. 5. 2002 (glej sklep o popravi pomote št. 426-31/1479-02/0200-020 z dne 11. 4. 2003). Z navedenimi sklepi je prvostopni organ dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja po enotnih carinskih listinah (ECL) Carinske izpostave Terminal B št. K4-192195 z dne 3. 4. 1998, K4-12095 z dne 4. 3. 1998, K4-22197 z dne 17. 4. 1998, K4-17050 z dne 25. 3. 1998, K4-20100 z dne 7. 4. 1998 in K4-18350 z dne 31. 3. 1998, na podlagi 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik po navedenih ECL kot deklarant (polje 14) za prejemnika (polje 8) družbo BBB d.o.o., in družbo CCC, v postopku sprostitve blaga v prost promet po navedeni ECL prijavil skupno šest kosov rabljenih osebnih avtomobilov različnih znamk z EU poreklom, po potrdilih EUR. 1 št. C 615762/98, C 521350/98, C 521347/98, C 521346/98, C 542935/98 in C 542920/98 in preferencialno carinsko stopnjo 12,20 %, v različnih vrednostih. Preverjanje verodostojnosti prej navedenih potrdil o poreklu blaga je bilo opravljeno pri carinskih organih v Nemčiji na podlagi 31. in 32. člena Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 - Mednarodne pogodbe št. 13/97, v nadaljevanju Evropski sporazum). Iz odgovora nemških carinskih organov št. Z 4215 F-1470/00-1 z 8. 1. 2002, Z 4215F-1152/00-1 z dne 11. 12. 2000 v povezavi z Z 4215B-C2 z dne 24. 7. 2000 (GCU Augsburg) izhaja, da blago, navedeno v potrdilih o poreklu blaga EUR.1 ni blago s poreklom v smislu Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Slovenijo, bodisi sta ponarejena službeni žig in podpis v polju 11 potrdila, oziroma potrdilo samo, da firma - izvoznik ne obstaja, da sta ponarejena tako kupna pogodba kot nemška izvozna deklaracija. Na hrbtni strani vsakega v tej zadevi obravnavanega potrdila o poreklu blaga EUR. 1, pa je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, delavec nemškega carinskega urada označil stavek, ki navaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom tega urada. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada (GCU) je rezultate preverjanja z dopisoma z dne 10. 4. 2002 in 11. 4. 2002 dostavil na svoj oddelek v A, ki je pripravil dokumentacijo in jo odstopil z dopisoma - predlogoma za obračun št. 231-35/63-02/0951-001 in št. 231-35/62-02/0951-001 oba z dne 10. 5. 2002 za uvedbo obnove postopka carinjenja po v teh zadevah obravnavanih ECL-ih, krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu Ljubljana, ki ju je prejel 13. 5. 2002. Tožena stranka meni, da je carinski organ prve stopnje ravnal pravilno, ker je potem, ko je izvedel za nova dejstva, ki bi, če bil bila carinskemu uradu znana ob uvoznem carinjenju, pripeljala do drugačne odločitve glede preferencialne obravnave blaga, z izpodbijanimi sklepi obnovil postopek carinjenja po v tej zadevah obravnavanih ECL-ih, ker je na podlagi naknadno pridobljenih podatkov razvidno, da so potrdila o poreklu blaga neverodostojna. S predložitvijo takega potrdila je tožnik ob carinjenju izposloval, da je bila ob carinjenju odobrena uporaba preferencialne carinske stopnje. Kot neutemeljene tožena stranka oceni pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ni obnovitvenega razloga iz 260. člena ZUP, sploh pa ne po 1. točki, ker novi dokazi (nemški dopis) v času carinjenja sploh niso obstajali, saj je nemški dopis le dokaz o novih dejstvih, za katere carinski urad ob carinjenju ni vedel. V spisih pa so izvirniki deklaracijam pripadajočih potrdil o poreklu EUR. 1, ki imajo na hrbtni strani zapisano ugotovitev nemških carinskih oblasti, tudi v izvirniku. Iz njih pa izhaja, da te listine ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar posledično pomeni, da za zadevno blago ne veljajo ugodnosti po sporazumu, kajti le te veljajo le ob predložitvi potrdila o poreklu EUR. 1 po določilih 16. člena Protokola IV Evropskega sporazuma. Po mnenju tožene stranke podatki iz spisa izkazujejo obstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. V zvezi s pritožbeno navedbo, kateri organ je v obravnavani zadevi pristojen za izdajo sklepa o obnovi postopka, tožena stranka meni, da glede na določbe 261. člena ZUP in 5. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99), je to Carinski urad A, ki je pristojen za odločitev, da bo postopek obnovljen oziroma njegova uradna oseba, ki je po zakonu pooblaščena za odločanje. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je bila obnova postopka v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP začeta v okviru v 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP predpisanega roka enega meseca, odkar je Carinski urad A mogel uporabiti naknadno pridobljena dejstva, da so potrdila o poreklu EUR. 1, ki jih je v obravnavanih primerih ob carinjenju sprejel kot podlago za preferencialno obravnavo blaga, dejansko neverodostojna, saj je v zvezi z gradivom, ki ga je uradno prejel dne 13. 5. 2002, izdal izpodbijane sklepe dne 14. 5. 2002 ter jih vročil tožniku dne 16. 5. in 17. 5. 2002. Absolutni rok pa je tudi v celoti spoštovan. Zato je pritožbena navedba, da je že potekel rok za začetek obnovitvenega postopka (ker naj bi bili predstojniki carinskih uradov seznanjeni s ponarejenimi potrdili o prometu že dne 27. 2. 2002) neutemeljena, saj so bili predstojniki na spornem sestanku seznanjeni le z dejstvom, kakšen je rezultat naknadnega preverjanja potrdil o prometu in da bodo carinski uradi dolžni ukrepati po uradni dolžnosti. Tudi ne gre za to, da bi carinski urad deloval po navodilih GCU, kajti postopek preverjanja verodostojnosti potrdila o poreklu se je začel na pobudo carinskega urada, ki je v postopku carinjenja posumil v njegovo pristnost. Ker verodostojnosti potrdil o prometu prvostopni organ ne more preverjati sam (direktno) pri tujem carinskem organu, je to storil s posredovanjem GCU. Tožena stranka kot neutemeljene zavrne pritožbene očitke v zvezi s kršitvami postopka po 4. odstavku 146. člena ZUP, ker niso stvar obravnavanega postopka, v katerem organ prve stopnje o stvari še ni meritorno odločil. Tožnik bo ugovore, ki se nanašajo na te kršitve, lahko uveljavljal šele v drugem delu postopka, v primeru, ko bo ugotovil, da mu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, tako glede njegove pravice izreči se o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, kakor tudi o njegovi pravici do seznanjanja s tujimi listinami. V zvezi s pritožbeno navedbo, da carinski urad ni izvedel dokaznega postopka o vprašanju verodostojnosti potrdila o poreklu, tožena stranka pojasnjuje, da se glede verodostojnosti takega potrdila lahko izjasni tisti, ki ga je izdal in ki ga ima evidentiranega v svojih evidencah. To pa je v obravnavanem primeru Glavni carinski urad v Nemčiji oziroma Centralna služba za naknadno preverjanje porekla blaga, ki so v obravnavanem primeru ugotovili, da je potrdilo neverodostojno. Slovenski carinski organi lahko listine presojajo v okviru svojih pooblastil, ki so predpisana z zakonom. V primeru, ko jih sami ne morejo presoditi, ker gre za tuje listine, pa lahko zaprosijo pristojne tuje carinske administracije za pomoč, kar je v skladu z mednarodnimi predpisi. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe glede nepristojnosti carinske službe za izvajanje določenih postopkov v zvezi s kontrolo pristnosti listin v carinskem postopku in verodostojnosti izsledkov v tujih carinskih administracijah ter da je za ugotavljanje pristnosti carinskih listin pristojno edino, in le sodišče in to slovensko, pri čemer je potrebno dodati, da bi tudi v primeru, ko bi pristnost carinske listine ugotavljalo sodišče, moralo poiskati podatke pri tistem, ki je tako listino izdal in evidentiral. Ni pa za ta upravni postopek pomembno ugotavljati, ali je listina ponarejena, kdo jo je ponaredil in stopnjo njegove odgovornosti. Tožena stranka se strinja s pritožbeno navedbo, da bo tožnik zaradi onemogočenega poslovanja in okrnjenega poslovnega ugleda prisiljen zahtevati odškodnino, vendar pa meni, da pravice zahtevati odškodnino nima zoper tiste, ki so odkrili nezakonito poslovanje z neverodostojnimi listinami, to so slovenski carinski organi, temveč do tistih, ki so s svojim nezakonitim delovanjem (pridobitvijo neverodostojnih listin) pritožnika dejansko oškodovali.