Sodišče je v tej presoji upoštevalo, da mora biti interpretacija pravnih določb in presoja Upravnega sodišča RS v upravnem sporu skladna tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom 1. odstavka 6. člena MKVČP v povezavi z določilom 13. člena MKVČP, ki zahteva učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravice iz 1. odstavka 6. člena MKVČP. Vendar pa določilo 8. člena Ustave, ki ureja razmerje med notranjim pravom in mednarodnimi pogodbami v okviru Sveta Evrope, določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu z objavljenimi mednarodnimi pogodbami, ki se uporabljajo neposredno. To pa ne pomeni, da morajo biti tudi pravna stališča in odločitev Upravnega sodišča, ki temelji na sodni praksi Ustavnega sodišča RS za konkretne pravne spore, popolnoma skladna s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z MKVČP. Če niso, ima to sicer lahko določene politične posledice in finančne posledice za državo, nima pa pravnih posledic, ki bi bile relevantne za ravnanje Upravnega sodišča v upravnem sporu. To pomeni, da sodišče v tem upravnem sporu ni spregledalo dejstva, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v odločitvi z dne 2. 10. 2001 v zadevi Belinger proti Sloveniji izrazilo stališče, da v Sloveniji v celoti gledano, vključujoč upravni spor, ustavno pritožbo, možnost zahtevati odškodnino pred pravdnim sodiščem in nadzorstveno pritožbo po ureditvi, ki je veljala pred ZS-D, ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravice od sojenja v razumnem roku. Vendar pa konkretne okoliščine tega primera kažejo, da je bila tožnikova tožba v upravnem sporu kljub njenemu zavrženju in kljub načelni ugotovitvi Evropskega sodišča za človekove pravice, do določene mere zelo učinkovita. Tožena stranka Okrajno sodišče v A je namreč že po treh mesecih od vložitve tožbe v upravnem sporu pretežno izpolnilo tisto, kar je tožnik v okviru zahtevka za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku zahteval v upravnem sporu - to je razpis glavnih obravnav v skladu z vrstnim redom reševanja zadev in izdajo sodbe. Kar pa zadeva odškodninski zahtevek, je po presoji sodišča pomembno to, da je že na dan izdaje sodbe Okrajnega sodišča v A iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS izhajalo, da mora stranka odškodninsko tožbo v zvezi s pravico do sojenja v razumnem roku, če je sodni postopek prenehal teči, vložiti pred pravdnim sodiščem na podlagi določila 26. člena Ustave, ne pa pred Upravnim sodiščem. To namreč izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 7. 12. 2000 v zadevi Up 73/97 (Uradni list RS, št. 16/2001), v kateri je Ustavno sodišče z razliko od načelne ugotovitve Evropskega sodišča za človekove pravice (Belinger proti Sloveniji z dne 2. 10. 2001) postavilo tudi stališče, da pravna ureditev v Sloveniji nudi dovolj zanesljivo podlago za sklepanje, da je tožba v upravnem sporu lahko učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku (5. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS). V času vložitve tožbe na Upravno sodišče so sicer sporni pravdni postopki še tekli, tako da je bila tožba vložena pravilno, vendar je tožnik navedel, da vseh elementov odškodninskega zahtevka še ni opredelil, ker so odvisni od nadaljnjega teka postopka. Z dnem, ko je bil predmetni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v A končan, pa je tožnik izgubil možnost uveljavljati sodno varstvo pred Upravnim sodiščem tudi v zvezi z odškodnino. Na podlagi stališča Ustavnega sodišča ima tožnik v takem primeru možnost, da odškodnino uveljavlja pred pravdnim sodiščem, kjer pa mora odločitev o odškodninskem zahtevku zajemati tudi odločitev o obstoju protipravnosti dejanja (kršitve pravice), ker to zahteva določilo 26. člena Ustave v povezavi z Obligacijskim zakonikom.