Ko sem omenil različno sodno prakso naj vam navedem nekaj konkretnih primerov. Prvostopenjska sodišča, to so okrožna sodišča, ki obravnavajo kazenske zadeve zoper mladoletnike, so v nekaterih primerih izdala odločbe, da se kazenski postopki zoper mladoletnike ustavijo, ker naj veljavna kazenska zakonodaja ne bi omogočala nobene razlage, ki bi dovoljevala izvedbo takih postopkov. Na osnovi teh prvih odločitev nekaterih okrožnih sodišč so bile potem prve zadeve predložene v pritožbenem postopku v presojo pristojnim višjim sodiščem. In tudi pri višjih sodiščih je prišlo do različne prakse. Eno višje sodišče je zavzelo stališče, da vendarle velja sedanji kazenski zakonik tudi za mladoletnike, toda hkrati je višje sodišče predlagalo vrhovnemu sodišču, da sprejme načelno pravno mnenje, da velja kazenski zakonik za mladoletnike, vendar ne novi, pač pa stari kazenski zakonik. Tako, da imamo že tu tri različne situacije, tri povsem drugačne razlage istega temeljnega pravnega vprašanja posebne veljavnosti kazenskega zakonika. Na osnovi teh tako nasprotujočih si razlag je potem Svet za kaznovalno pravo opravil razpravo glede tega vprašanja. Na seji kjer je bilo skupaj 11 navzočih članov je bilo 9 od njih mnenja, da gre celo za pravno praznino, da torej ni mogoče uporabiti ne starega in ne novega kazenskega zakonika. 2 člana ste menila drugače, in sicer, da naj spremembe kazenskega zakonika ne bi bile potrebne. Ob taki situaciji je Ministrstvo za pravosodje moralo oceniti kaj pravzaprav lahko povzroči taka različna razlaga v praksi, do kakšnih posledic lahko pride. To je ministrstvo storilo ne oziraje se na dejstvo, da je med tem eno od okrožnih sodišč, potem ko je višje sodišče razveljavilo njegovo odločitev o tem, da gre za pravno praznino in vrnilo zadevo v ponovno odločanje temu sodišču, eno od teh sodišč zahtevalo oceno ustavnosti novega kazenskega zakonika in prekinilo svoj postopek odločanja.