Pomembno je tudi vprašanje položaja varuha v postopku pri ustavnem sodišču, ki ga je v svojem mnenju načel mag. Matevž Krivic. Ustavno sodišče je s sklepom o ustavitvi postopka dejansko varuhu odvzelo pooblaščen položaj pri zahtevi za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, ki ga določa 23. člen zakona o ustavnem sodišču. Pooblaščeni položaj organov iz 23. člena ZUstS ima praktičen pomen predvsem v tem, da pri teh organih ustavno sodišče posebej ne preverja utemeljenosti predloga, kot to velja za pobudnike. Pri Varuhu je edini zakonski pogoj, da mora biti zahteva v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava. Ustavno sodišče skladno s 26. členom pobude posebej preizkusi. Pobudo lahko zavrne, če je očitno neutemeljena ali če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Zahtev s tega vidika sodišče ne preverja. Menim, da rešitev posamične zadeve ne jemlje varuhu zakonskega privilegija, da zahteva oceno ustavnosti predpisa. K argumentom sodnika Krivica, da zakon varuhu dovoljuje ukrepanje tudi izven posamičnih pobud, ni veliko za dodati. Zakon o varuhu človekovih pravic (ZvarCP) daje varuhu pooblastilo, da začne postopek tudi na lastno pobudo (tega pooblastila nimajo vsi ombudsmani v svetu) in mu daje možnost obravnavanja širših vprašanj, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji (9. člen ZvarCP).