In kje je tu vloga takratne ministrice za pravosodje Barbare Brezigar? Predstavnica vlade je takrat na sami seji svetovala oz. priporočila komisiji, naj si le vzame potreben čas za premislek in odločanje, zavedajoč se, da bi bilo in je bilo mnenje komisije še kako pomembno za zaupanje in odločanje slovenskih volivk in volivcev. Ko je bilo vsem že jasno, da mnenje komisije ne bo negativno, da torej ne bo tako, kot si ga je želela vlada RS, ki je tako mnenje tudi sama iskala in zahtevala čim prej, se je predstavnica vlade odločila za drugačno taktiko, za zavlačevanje, za odložitev odločanja in za poskus zmanjšanja »kolateralne-obrobne škode« na volitvah za predlagatelja, torej za takratno »Bajukovo« vlado RS. Sam sem ji moral javno nasprotovati rekoč, da se sam v imenu Državnega zbora zavzemam za takojšnjo odločitev in objavo mnenja beneške komisije, saj smo bili že takrat kot država in družba dovolj zreli, da bi in bomo znali živeti tudi z morebitnimi negativnimi posledicami odločiteve DZ RS. Čeprav je sama vlada zahtevala mnenje mimo Državnega zbora, se je mnenju beneške komisije z lahkoto odrekla in ga želela časovno oddaljiti in zakasniti, ko ji ni več ustrezalo. Pa ni bilo z našo takratno odločitvijo o volilnem sistemu v Državnem zboru nič narobe, nasprotno, predsednik La Pergola je ob koncu za Slovenijo rekel: »It smells like a rose!« - Diši kot vrtnica!