Ko so nas julija 1988 sodili pred vojaškim sodiščem na Roški v Ljubljani, sem bil obtožen, da naj bi takratnemu uredniku Mladine Franciju Zavrlu obljubil članek na podlagi vsebine tajnega vojaškega dokumenta. V podkrepitev obtožbe je pred vojaškim sodiščem pričala sodna izvedenka, zaposlena v Udbi, ki je pod prisego zatrdila, da je bila sporna fotokopija tajnega vojaškega dokumenta podčrtana z zelenim flomastrom. To naj bi dokazovalo, da sem dokument preučeval z namenom pisanja članka. Zatrdila je, da sem ga podčrtal prav s tistim flomastrom, ki so ga v preiskavi zaplenili na moji pisalni mizi. To ni bilo res. Teksta nisem podčrtal jaz, prav tako so meni na mizi našli in zaplenili zelen flomaster, tekst pa je bil ob prejemu že podčrtan z rumeno barvo, ki je s časom pobledela. Tožilca takšne "malenkosti" niso zmotile in neomajno je vztrajal na izvajanju politične direktive, ki se je glasila: "Kriv je, vi pa ste tukaj zato, da to formalizirate." Danes tožilka Hrastarjeva, "slučajno" dežurna tudi v času afere Depala vas in žena nekdanjega pripadnika Udbe, ki me je leta 1988 nezakonito aretiral, sledi podobnemu političnemu diktatu. Ob tem jo očitno vodi tudi osebno maščevanje, saj je njen mož Zvonko Hrastar v času mojega mandata zaradi kršenja delovnih obveznosti izgubil službo v SOVI. V vsaki kolikor toliko pravni državi bi državna tožilka v takšnih okoliščinah sama zahtevala izločitev iz primera. A kaj, ko zakoni v Sloveniji ne veljajo za vse enako.