Žrtev se lahko po pomoč oglasi sama, lahko pa jo v center napoti kaka od ustanov, s katerimi tesno sodelujejo: policija, center za socialno delo, šole, zdravstvene ustanove, zaupni telefoni, tožilec, razna društva in drugi, ki se pri svojem delu srečujejo z ljudmi v stiski. "Naši svetovalci niso niti terapevti niti odvetniki, temveč žrtvi predvsem prisluhnejo. Ne ponujajo ji rešitve, ampak skupaj z žrtvijo iščejo mogoče poti in informacije, ki bi ji pomagale rešiti stisko. Dobra pot pa je samo tista, ki jo žrtev lahko sprejme in ponotranji. Zato nikoli ne naredimo ničesar, česar žrtev ne bi hotela," je poudarila Orlova. Žrtvi vedno verjamejo in ne preverjajo resničnosti njenih trditev. Za vsakega človeka si vzamejo čas in mu predvsem poskušajo predočiti, da ni kriv za to, kar se mu je zgodilo in da je vsaka oblika nasilja - pa naj gre za spolno, družinsko, ekonomsko, psihično, čustveno ali kako drugo - nesprejemljiva. Občutki krivde so pri človeku, ki je doživel nasilje, namreč vedno navzoči, sporočila iz okolja pa jih pogosto le še poglabljajo: pa kaj ji je bilo treba sesti v avto k neznancu; če bi šla domov še po svetlem, se ji to ne bi zgodilo; kaj pa hodi naokoli z odprto zadrgo na torbici, je s primeri pojasnila Orlova.