Žganci iz krompirja in pšenične moke, imenovani tudi Čkrúmpluvi«, Čkrúmpšuvi«, Čkrúmpšini«, Čkonopérni žgániki« ali Čžgánicke« so pristna, vendar ne preveč stara prekmurska vsakdanja jed za kosilo ali večerjo. Uveljavili so se v 19. stoletju. Tudi sicer pomeni krompir v množični prehrani Prekmurcev četrto najpomembnejšo rastlino za pšenico, ržjo in koruzo. Danes se v Prekmurju uporablja tudi iz madžarščine prevzeti naziv za krompirjeve žgance, in sicer Čdödöle«, tudi Čdödele«, Čdödöli« (madž.: krumpli dödölle). V sosednji Prlekiji poznajo podobno jed, ki jo imenujejo krompirjevi ali oženjeni žganci. V skledo nadrobljene žgance so zabelili z mastjo, ocvirki, zaseko, bučnim oljem ali s kislo smetano. Starejši Prekmurci še danes zagotavljajo, da so bili najboljši zabeljeni z ocvirki in kislo smetano, morali pa so biti tako gosti, da je žlica stala pokonci, če si jo zasadil v žgance. Tudi uživanje žgancev je bil svojevrsten ritual. Praviloma so jih jedli iz skupne sklede in vsak, ki je sedel za mizo, je moral na svojem delu žgancev najprej narediti jamico, kamor se je steklo nekaj smetane, s katero so bili žganci zabeljeni. Nezabeljene žgance tudi cvrejo na masti in tako dobijo lepo rumenkasto zapečeno skorjo. K žgancem se prilega rdeča pesa ali rdeče zelje, sicer so primerna priloga tudi k mesnim jedem, h kislemu zelju ali repi.