Pridelujejo ga iz plodov arganovega drevesa (Argana Spinosa), enega redkih dreves, ki so se na Zemlji obdržala še iz terciarja. Drevo je izredno dobro prilagojeno na sušo in visoke temperature, raste tako rekoč kjer koli in ne potrebuje posebne nege. Nekoč je bilo razširjeno po vsej severni Afriki, danes pa ga najdemo le še v jugozahodnem Maroku, v polpuščavskem pasu, ki se razprostira med Visokim Atlasom in Antiatlasom na vzhodu ter Atlantikom na zahodu. S sistemom globokih in močnih korenin arganova drevesa učinkovito preprečujejo erozijo, ohranjajo rodovitnost tal in upočasnjujejo širitev puščave na sever. Zato pravijo, da predstavljajo zeleni pas pred vrati puščave.Bodičasto drevo z grčastim deblom zraste do deset metrov visoko in živi tudi dvesto let. V času suše, ki ji lahko kljubuje celih sedem let, posivi in zakrkne, v ugodnih razmerah pa obrodi oljkam podobne plodove z debelo in grenko luščino ter dišečim, a neokusnim mesom, ki obdaja peško, v kateri se skriva po eno, lahko pa tudi dve ali tri z oljem bogata jedrca. Arganovi gozdovi naj bi se v zadnjih stotih letih zaradi paše koz, pridelave oglja in intenzivne obdelave zemlje skrčili za polovico. Pri Unescu so zato leta 1998 zaščitili površino 25.900 kvadratnih kilometrov in spodbudili trgovino z arganovim oljem, ki je na mednarodnem trgu vse bolj cenjeno zaradi številnih zdravilnih učinkov. Berberke že od nekdaj za kozami, ki izredno rade plezajo po krošnjah arganovih dreves in se prehranjujejo z njihovimi plodovi, zbirajo neprebavljene peške, iz katerih stiskajo olje z okusom po lešnikih. Pridelovanje arganovega olja je dolgotrajen proces, ki spada v izključno žensko domeno. Če tega še niso opravile koze, je treba s sadežev najprej odstraniti posušeno meso, zatem pa odpreti vsako peško posebej in izločiti jedrca. V nadaljevanju jedrca rahlo popražijo, nato pomešajo z malo vode in jih strejo v velikem kamnitem terilniku. Iz nastale zmesi nato ročno stiskajo olje. Da pridobi en liter olja, mora ženska delati približno dvajset ur, zanj pa porabi približno 35 kilogramov sadežev, kar je enoletna bera enega drevesa! Tako pridobljeno olje zdrži le tri do šest mesecev, zaradi česar ga Berberke pridelujejo sproti in po potrebi gospodinjstva. Skladiščenje arganovih pešk pri tem ne predstavlja večjih težav, saj neodprte zdržijo tudi dvajset let. Olje, namenjeno prodaji, se danes pridobiva strojno, s suhim stiskanjem, s katerim se liter pridobi v samo dveh urah, rok trajanja pa podaljša na 12 do 18 mesecev.Arganovo olje je temnejše od olivnega, rdečkaste barve in ima značilen okus po lešnikih. Zniževalo naj bi holesterol, pospeševalo krvni obtok in krepilo imunski sistem. Večina pridelanega olja gre za kulinarične namene in se na območjih, kjer drevo ni doma, uporablja po kapljicah, kot specialiteta, s katero ob koncu kuhe jedi izboljšajo okus. Z njim pripravljajo različne mesne in ribje jedi, kuskus ali tažin, zabelijo solato, lahko pa vanj enostavno pomakamo kruh. Tipičen zajtrk Berberov sestavljajo doma pečen kruh, arganovo olje in med. V kraljevski različici nastopa amlu, arganovo olje, pomešano z mletimi mandlji ali arašidi in medom ali sladkorjem. Povsem jasno je, da takšna energetska bomba daje moč, pravijo pa, da deluje tudi kot afrodiziak. Olje, ki se uporablja v kozmetiki, pridobivajo iz nepraženih jedrc. Ker vsebuje dvakrat več vitamina E kot olivno olje in kar 80 odstotkov nenasičenih maščobnih kislin, deluje kot močan antioksidant. Uspešno ščiti pred zunanjimi vplivi, regenerira in upočasnjuje staranje kože, lajšalo pa naj bi tudi tegobe psoriaze, različnih vrst ekcemov in odpravljalo brazgotine. Zaradi dragocenih zdravilnih lastnosti in dejstva, da arganovo drevo raste le v jugozahodnem Maroku in nikjer drugje na svetu, arganovo olje na trgu dosega visoke cene. V Evropi in Ameriki ga ponujajo v specializiranih trgovinah, maroški prodajalci pa so zaradi možnosti za dober zaslužek pogosto v skušnjavi in ga mešajo s cenejšimi olji, kot sta mandljevo in olivno. Slednjega pogosto enostavno pobarvajo s praškom rdeče paprike ali kakšnim drugim barvilom. Od leta 2006 je arganovo olje s certifikatom dosegljivo tudi na slovenskem trgu, za stekleničko z vsebnostjo 250ml pa je treba odšteti 30 evrov.Mednarodna trgovina z arganovim oljem je prinesla mnoge pozitivne posledice. Z ustanovitvijo ženskih kooperativ in organizirano pridelavo ter prodajo izdelkov iz arganovega olja so mnoge ženske, katerih delo je bilo vedno omejeno na zasebni prostor doma, korenito posegle v javnost, postale samostojne in finančno neodvisne. Domače prebivalstvo se je začelo zavedati vrednosti arganovega drevesa, zaradi česar se vede ekološko odgovorneje. Izdana je bila prepoved o paši koz na arganovih drevesih v času zorenja plodov od maja do avgusta, prav tako arganovega lesa ne uporabljajo več za kurjavo. Mnoge kooperative se poleg pridelave in prodaje olja ukvarjajo tudi s ponovnim zasajanjem arganovih gozdov, s čimer zagotavljajo surovino, ki predstavlja vir ženskega zalužka, hkrati pa preprečujejo izumrtje arganovega drevesa. ridelujejo ga iz plodov arganovega drevesa (Argana Spinosa), enega redkih dreves, ki so se na Zemlji obdržala še iz terciarja. Drevo je izredno dobro prilagojeno na sušo in visoke temperature, raste tako rekoč kjer koli in ne potrebuje posebne nege. Nekoč je bilo razširjeno po vsej severni Afriki, danes pa ga najdemo le še v jugozahodnem Maroku, v polpuščavskem pasu, ki se razprostira med Visokim Atlasom in Antiatlasom na vzhodu ter Atlantikom na zahodu. S sistemom globokih in močnih korenin arganova drevesa učinkovito preprečujejo erozijo, ohranjajo rodovitnost tal in upočasnjujejo širitev puščave na sever. Zato pravijo, da predstavljajo zeleni pas pred vrati puščave.