Kar so drugod po Sloveniji mlinci, so v Prekmurju Čgibíce«, torej vrsta nekvašenega tankega kruha. Gibice so zelo stara prekmurska jed, pravzaprav jedi, saj poznajo več vrst priprave. Po dosedanjih raziskavah lahko sklepamo, da so gibice ostanki najstarejših vrst nekvašenega kruha, ki so ga pripravljali iz moke in vode v tankih in tudi bolj debelih izvedbah na ognjiščih, v pečeh in pozneje na ploščah štedilnikov. Pekli so jih za zajtrk ali večerjo in poleg pili mleko, žitno kavo ali pa so si z njimi popestrili prežganko. Poleg navadnih gibic poznajo v Prekmurju tudi makove gibice, ki so jih najprej poparili, potem pa osladkali z medom in potresli z makom. Ponekod so jih potresali tudi s skuto ali mletimi orehi. Zelo popularna zabela gibic je bila tudi zaseka, ki so ji dodali kislo smetano. Posebno vrsto gibic predstavljajo Čtépke«, Čklépanice«, Čklépke« ali Čtrde gibíce«. Od opisanih se razlikujejo le po tem, da so moki in vodi dodali še svinjsko mast in/ali zaseko. Tepke so bile bolj nasitne in tudi obstojne, zato so jih nosili s seboj na potovanja. Ob ličkanju koruze so pekli Čkúkurčne tepke na zeljovon listi«, za katere so pripravili testo iz koruzne moke, smetane in naribanih jabolk. Testo so na velikem listu zelja oblikovali v okroglo pogačo in ga spekli v peči. Pečeno so zdrobili, prelili z vročim mlekom in zabelili s smetano. Na podoben način so pripravljali in pekli tepke tudi na velikih trtnih listih.