Hm, z Nino in njenim dve leti starejšim bratcem Nejcem smo pri nas doma že preživeli zanimive večere, ko sta odprtih ust poslušala moje zgodbe o strašnem peščenem velikanu, o pogumnem fantku Marku, ki ga je ugnal, pa o dobrosrčni deklici Špelci, ki je pomagala začaranemu princu iz Severnega kraljestva, in preveč je bilo teh zgodbic, da bi jih zdaj tu našteval. Z Emo in njenim možem smo lepo grizljali Martino pecivo in se zabavali ob prečudnih dogodivščinah junakov, ki sem jih skoraj kot za šalo stresal iz rokava. Uf, to sta bila otroka presenečena, ko sta zvedela, da so na hribu nad našim mestom nekoč živeli čisto pravi zmaji, ki so bruhnili ogenj, še preden si preštel do tri, popotniku, ki je naletel na njih, pa uslužno prižgali pipo s tobakom. Ja, tako prijazni so bili ti zmaji, a zdaj jih več ni, baje so se preselili na Kitajsko, na Zmajevo goro, iz katere se še danes pogosto kadi moder dim.