Kmalu po nastanku Chretienove zgodbe o Parsifalu se je pojavil niz njenih variant, katerim je bila skupna “la queste du Saint Graal”, iskanje Grala. Chretienov Parsifal ga pravzaprav še ne išče ampak naleti nanj po naključju. Tudi njegovo zavestno iskanje se pri tem pozabljivem Galcu kmalu konča. Ne tako pri kasnejših piscih. Iskanje postane poleg Grala ključna beseda te mitske zgodbe. Fenomen iskanja se je potegnil vse do naših dni, ko sem in tja zasledimo v časopisih, kje naj bi Gral bil in kakšen da izgleda. Če o stvari malce razmislimo, je sodobno iskanje materialnega Grala seveda popoln absurd. Vsi vedo, da nikoli ni bilo zgodovinskega kralja Arturja ali Parsifala. Torej ta alegorični Parsifal je nekoč vstopil v začarani grad in v njem videl Gral - zdaj pa bi se naj ta simbolična posoda nahajala v tem in tem konkretnem gradu, samostanu, cerkvi…! Strinjamo se, da vsega drugega v resnici ni bilo, toda Gral moranekje biti, in to tak, ki se ga da vzeti v roko! Si predstavljate, da bi po naših gorah in jamah stikali za Matjaževim zvonom ali mečem? Od kje ta potreba po materializaciji Grala? Le zato, ker nek kasnejši pisec doda “podatek”, da je Gral kelih z Jezusovo krvjo, ki jo je ob snemanju s križa prestregel Jožef iz Sarimateje, ki naj bi sveto posodo prenesel iz Palestine na sever Evrope? Toda, prvič, te variante ne bi bilo, če mu ne bi utrl poti Chretienov izvirnik, Chretien je v uvodu k zgodbi zapisal, da mu je predlogo zanjo v obliki knjige dal njegov mecen vojvoda Filip Flamski. Tega Pragrala še niso našli in ga verjetno tudi ne bodo, saj so takrat knjige pisali na roke, torej v nekaj izvodih. Njegov anonimni obstoj in kulturni “izbruh” Chretienovega dela v evropsko duhovno nebo ob “pravem času in kraju” pomenljivo govori o dinamiki porajanja mitov. po drugi strani pa je precej očitno, da pisec spreminja Gral v eno mnogih relikvij, ki so v tem času križarskih pohodov romale z vzhoda na zahod.