V davnem času, ko so se na Ljubljanskem gradu še pasle krave, je tam živela tudi zlatorepa veverica. Gotovo je bila začarana princeska, ker je znala stvari, ki jih ponavadi veverice ne znajo. Računala je kakor profesor, zelo lepo je pela in rada je čebljala po francosko. Ime ji je bilo Žoržetka. Pa se je zgodilo, da si je prav takrat francoski cesar izmislil, da bo premagal celi svet in tudi v Ljubljano so prišli francoski vojaki v rdečih suknjičih. Malo so streljali, malo so jedli, prav vsi pa so govorili po francosko. Njihov poveljnik je bil zelo čeden gospod, maršal in še grof povrhu. Ime mu je bilo Avgust in pisal se je Marmont. Žoržetki je bil všeč in rada se je smukala po drevju okoli oken in tako ujela marsikakšen zanimiv pogovor. Nato je poročala kravam "gospod baron je rekel to, nato je gospod grof rekel ono in ..." Krave so jo gledale, prežvekovale in vedno rekle "uuuuu". In ko je enkrat spet vsa razburjena pridivjala po lipah ob Ljubljanici in po grajskem hribu navzgor, so krave rekle "uuuu", še preden je odprla gobček. Kar vedele so, da bo danes nekaj posebnega. "Zares, uuuu, ljubice kravje," je zažuborela Žoržetka in se od veselja vrtela okoli svojega repa. "Samo pomislite, kaj bo Avgust naredil! Šolo! In to slovensko!!" je kar planilo iz nje. Do takrat so bile namreč vse šole nemške ali pa latinske. No, in tako se je v resnici tudi zgodilo. Francozi so ustanovili slovenske šole, celo visoke šole in da bi bila stvar še lepša, je šola dobila tisoč klafter zemlje, da bi na njej uredila botanični vrt. Krave niso vedele, kaj je to botanični vrt in Žoržetka jim je razložila, da bodo tam gojili rožice, drevesa in grmičke, ki rastejo na Kranjskem, a tudi tiste, ki rastejo v daljnih krajih. In res so to prav slovesno naredili in sam gospod maršal je zasadil lipo. Žoržetka je vsa navdušena skakala na sosednjem drevju in vpila: "Viv Ogist, viv Ogist," kar po francosko pomeni "Živijo, Gustelj!"