Odrasli dostikrat rečemo: "Ah, to je pravljica!" ali: "Ne živi v pravljici!" Nočemo ali ne moremo več verjeti v pravljično in v rešitve v pravljičnem svetu. Življenje resda ni pravljica, zato je razumljiv strah nekaterih staršev, da bi s pravljicami svoje otroke zavajali v takšno prepričanje. A prav v pravljicah je dragocena priložnost za učenje. V zgodbah moramo odrasli prepoznati tudi stereotipe, ki z življenjem nimajo kaj dosti skupnega (na primer, da začarano princeso vedno reši princ, s katerim se ljubita vse do konca dni) in jih na primeren način razložiti otrokom. Otroka lahko povprašamo, kako bi se pravljična oseba še lahko obnašala v neki situaciji (na primer, kaj bi princesa sama lahko naredila drugače in, ali misli, da vsi zaljubljeni pari ostanejo skupaj do konca življenja). Na ta način nam pravljica tlakuje pot za pogovor o stvarnosti in stvareh, ki niso vedno pravljične (na primer ločitev), ter je kot taka dobra priprava na življenje. Seveda pa si je za to treba vzeti čas, najmanj urico, kar pa je za številne sodobne starše preveč. Morda bi se kdo bolj potrudil, če bi vedel za misel slavnega fizika Einsteina: "Če želite, da bodo vaši otroci pametni, jim pripovedujte pravljice!"