Če bi lahko izpostavili enega od baletov, ki si je zaradi večplastne zahtevnosti – navkljub težki »življenjski poti« te umetnine, katere veličine marsikateri skladateljevi sodobniki niso uspeli dojeli v celoti – zagotovil večno mesto na plesnem Parnasu, ne moremo mimo Labodjega jezera , ki je po mnenju mnogih poznavalcev eden od najzglednejših primerov klasičnega baleta. Bogata scenografija, privlačni kostumi in po nemško-ruskih pravljičnih motivih uprizorjena zgodba o ljubezni, ki se je spletla med začarano princeso Odette in princem Siegfriedom, se povsem prilegajo barviti glasbi Čajkovskega, ki se tukaj izkaže kot mojstrski poznavalec orkestrskega zvoka in genialen snovalec neskončnih melodičnih linij, ki pričarajo eterično vzdušje pogosto nedosegljivega domišljijskega sveta. Navkljub fantaziji, ki preveva obvodno pravljično deželo in vsa nastopajoča magična bitja, pa se pomen baletne predstave kaže v večno aktualnem idejnem sporočilu, ki razpira pomembna bivanjska vprašanja o pomenu ljubezni in dobrote ter nevarnih pasteh zla, ki ga je treba naposled vselej premagati, če obstaja slehernikova želja po svobodnem življenju.