Ladja! Moja ladja! Bila je moja, bolj moja, samo meni prepuščena in odvisna od moje skrbi bolj kot kar koli drugega na svetu; bila je nekaj, za kar sem bil odgovoren in čemur sem moral biti vdan. Čakala je name kakor uročena in se ni mogla premakniti ne zaživeti ne odpluti v beli svet, dokler se ji ne pridružim; bila je podobna začarani princesi. Klicala me je, kakor da bi njen glas prihajal z oblakov. Do takrat nisem nikdar niti slutil, da obstaja, nisem vedel, kakšna je, komajda sem bil slišal njeno ime, kljub temu pa sva bila za dobršen del prihodnosti neločljivo povezana, da bova plavala ali potonila skupaj!