Veliko ljudi pravi, da za svoje predstave iščejo »lutkovne tekste«. Sama nikoli ne iščem lutkovnega teksta, kar koli že to pomeni; pogosto se zgodi, da najdem literarne predloge, za katere enostavno vem, da bodo dobro delovale v lutkovnem mediju. Zelo blizu mi je Gogolj, njegov Začaran kraj sem na oder postavila že dvakrat, saj se mi je zdelo, da lahko ob njegovi zgodbi izpostavim in povem še toliko drugih stvari. Iz podobnega razloga sem izbrala tudi srednjeveško moraliteto Otrok in svet, za katero smo leta 1998 dobili tudi nagrado Mali princ. Gre za angleški srednjeveški tekst, v katerem je veliko starih, tudi zastarelih besed, ki pa imajo tudi neki punk prizvok in to se mi je zdelo idealno za lutkovno predstavo. Kot sem že omenila: lutkovni medij ponuja toliko različnih možnosti, da lahko na oder postaviš povsem abstraktno poezijo, sliko ali pa kaj drugega. Tudi zgodba Ikarjev let Raymonda Queneaua se mi je zdela že ob prvem prebiranju izjemna. Gre za fantastično grotesko, ki je obenem tudi kriminalka, in takoj sem vedela, da moram s tem materialom nekaj narediti – kriminalko o avtorskih pravicah! Zgodbe, ki jih izbiram, so v glavnem take, pri katerih se mi zdi, da jim lahko skozi lutkovni medij še nekaj dodam in na tak način odprem neko novo dimenzijo.