Mojca, ki je svet televizije pričela okuš ati v devetdesetih, ne skriva, da živi v kičastem romantičnem svetu. Ko mi ponudi to podrobnost, me zamika, ali potemtakem vendarle hrani del srca za princa na belem konju ... »Joj, princ ... Če bi mi nekdo z gotovostjo zatrdil, da pride, bi morda š e čakala. Tako pa lahko le rečem, da sem s princi opravila!« Ko iš če moš kega, ne iš če lutk. Moš ki zanjo mora biti 'dec' (»Malo večji, tak, da se ob njem počutim varno, da sem pomirjena.«), imeti mora glavno besedo (»Čeprav znam kot ženska že tako narediti, da je na koncu po moje, haha.«), za dodatno vzburjenje pa je priporočljivo, če je tudi mačo. »Dobro je, če je v moš kem malo nagnjenja k razkazovanju, ki pa mora biti zelo pristno, zelo moš ko, zelo živalsko.« Tudi ob dveh zjutraj vam bo zatrdila, da se mora možatost kazati skozi obnaš anje in ne skozi avtomobil, k temu pa bo spretno dodala, da ni 'pleh bejba'. Prepričana je, da na dober avto bolj stavijo zreli moš ki, takš ni, ki jih pestijo leta in ki se trudijo loviti ženske na drugačne note. Nje ne bi dobili, tudi na najboljš o simfonijo ne. Vsaj danes ne več ... »Pred nekaj leti leta niso bila pomembna, starejš i moš ki so mi bili celo bolj vš eč. Potem pa mi je kolegica vse lepo razložila. V stilu, da bo tak moš ki čez nekaj let razpadel, haha ... Ja, imela sem tudi precej starejš ega.« Proš njo po razkritju njegovih let je presliš ala, unovčila je karto 'blond kokoš ke'. In tega se ne sramuje, š e zdaleč ne. Prizna, da je ta 'kokoš ka', ta zmedenost, že malo v njenem značaju in da ji prav to včasih pomaga. »Treba je biti malo bleferja. Potem imaš včasih več sreče kot pameti.«