Album Rodatempo je nadvse privlačno enourno popotovanje. Dobesedno popotovanje. Poslušalca namreč potegne vase, ga vsrka. Najprej v zasanjane, valujoče zvoke, ki nam, Evropejcem hote ali nehote pričarajo eksotične zvoke oddaljenih toplih krajev. Predvidljiv odziv, bi rekli, a kaj zato. Ni razloga, da se ne bi predali. Opojne melodije, hipnotični ritmi, izredno pretanjen, bogat, a hkrati aranžersko odmerjen zvočni tok nosi besede. Pesmi zaskrbljeno pripovedujejo o materi Zemlji, samosvoje povzemajo zgodovino očetnjave, spremljajo neustavljiv in nepovratni tok življenja, vzneseno opisujejo ljubezen, žalujejo, koprnijo po neskončnosti, se spominjajo in delijo poklone mladim lepim dekletom. Mehki, čutni glas Teofila Chantreja se vpenja v zvočni tok, vsake toliko vznikne na površje in nato spet potone. Skoraj neslišna tolkala zgolj še poudarjajo voljni, siloviti tok, ki nas nosi v vznesenem razpoloženju od prve do zadnje pesmi. Vmes ni vrhuncev. Ni čustvenih prebojev, strastnih eksplozij in nato upadov. Učinek pa je na koncu enak. Ali še močnejši. Glasbila so bolj ali manj znana, vendar uporabljena izredno domiselno, samosvoje. Harmonika, akustična kitara, violina, bas in razna tolkala pletejo presojno, lirično, čipkasto zvočno tkivo, ki pa ne deluje krhko ali lomljivo. Prej bi ga opisali kot božajoče valove ali razpršene kapljice morja, dežja ali vina.