zpostavljanje schengenskega območja je nedvomno velika pridobitev zgodovinskega pomena. Schengensko območje namreč ne pomeni le odpravo fizične meje, pač pa uveljavitev sobivanja enakovrednih različnosti: države Evropske unije ohranjajo svojo temeljno suverenost, prav tako narodi in kulture. Ni torej govora o spojitvi, zlitju oziroma o enotnosti, ki že sama po sebi različnostim jemlje ceno, če jih že ne želi popolnoma odpraviti. V tem smislu je schengenska Evropa velikanski in nemara kar neverjeten dosežek, saj se zdi osupljivo, da lahko obstaja tako velika skupnost držav, ki istočasno živi v barvitosti vseh izvornih posebnosti. Doživeli smo torej izjemno pridobitev. Kot vselej ob podobnih dogodkih pa se tu pa tam pojavljajo razmišljanja, ki nastopijo tedaj, kadar uvodnemu vzhičenju sledi nekakšna iztreznitev in se marsikdo sprašuje, kaj bomo od nove pridobitve pravzaprav imeli. Bodo sedaj rešeni vsi naši problemi, bomo zares živeli bolje in ali bo v dobrem smislu od danes naprej vse lepo in zgolj lepo? Kaj hitro ugotovimo, da preveč vznesena pričakovanja nimajo prave podlage, slabše pa je, v kolikor prevladajo dvomi, ki so seveda odsev bolj ali manj prikrite nenaklonjenosti. Ob širitvi schengenskega območja niso navdušeni tisti, ki jih moti prav to, kar je bistvo tega dogodka, namreč utemeljitev enakovrednosti evropskih držav, pa naj imajo te države takšno ali drugačno preteklost, takšno ali drugačno kulturo, naj so to večje ali manjše drža-