Mama se je motila. Ko je bil Carlos Valderrama star komaj petnajst let, je zaradi izjemne glasbene nadarjenosti dobil štipendijo za šolanje v ZDA, natančneje v Bostonu. Tako je Čile ostal dežela njegovega otroštva, spominov na prvo glasbeno skupino The Dingos in vznesenega pričakovanja, kaj vse lepega bo v življenju še igral. Pri srcu so mu bili divji, siloviti ritmi, in morda se je prav zato odločil, da bo postal bobnar. Spominja se, da je nekoč iz Amerike pripeljal v Čile še dva prijatelja glasbenika in igrali so rock'n'roll po kampih in plažah. Ne za denar, ampak za kokakolo! Predstavljali so pravo malo glasbeno revolucijo, ki pa je odmevala le eno poletje. Vrnil se je in v Bostonu ga je začaralo nočno življenje. Igral je v različnih bendih, še zlasti mu je bil blizu rock. »Šole nisem končal in življenje je šlo svojo pot,« ugotavlja z latinsko ležernostjo. Poročil se je, ločil in zdaj ima v Združenih državah petindvajsetletnega sina.