konje k zamreženim oknom njegove domače hiše. Pozneje je z navdušenjem poslušal povesti o bitkah na mostu pri Lodiju, pri Arcolah, pri Rivoliju, o katerih mu je pripovedoval stari štabni zdravnik. Opazil je plameneče poglede, ki jih je starec pri tem upiral v svoj križec. Ko pa je bil Julijan star štirinajst let, so začeli graditi v Verrièresu cerkev, ki je bila prav veličastna za tako majhno mesto. Predvsem je treba omeniti štiri marmornate stebre, ki so vzbujali občudovanje v Julijanovih očeh; zasloveli so po deželi zaradi smrtnega sovraštva, ki so ga zanetili med mirovnim sodnikom in mladim vikarjem, katerega so poslali iz Besançona in ki je veljal za ogleduha kongregacije. Sodnik bi bil skoraj ob službo; takšno je bilo vsaj splošno mnenje. Kaj se ni bil drznil prepirati se z duhovnikom, ki je hodil skoraj vsakih štirinajst dni v Besançon, kjer je obiskoval, kakor so govorili, prevzvišenega škofa? Medtem je sodnik, oče številne družine, razglasil več sodb, ki so se zdele krivične; z vsemi pa so bili prizadeti tisti prebivalci, ki so brali časopis Constitutionnel. Dobra stranka je slavila zmago. Resda ni šlo za večje zneske kot za tri do pet frankov; toda eno teh kazni je moral plačati neki žebljar, Julijanov boter. V svoji jezi je možak vzkliknil: »Kakšna sprememba! In če človek premisli, da je veljal sodnik več kot dvajset let za tako poštenega človeka!« Štabni zdravnik, Julijanov prijatelj, je bil takrat že mrtev. Nenadoma je Julijan nehal govoriti o Napoleonu; razglasil je namero, da pojde za duhovnika, in neprenehoma ga je bilo videti na očetovi žagi, kako se z vnemo uči na pamet latinsko Sveto pismo, ki mu ga je bil posodil župnik. Dobri starček je bil ves navdušen nad njegovim napredkom in poučeval ga je večer za večerom v bogoslovju. Julijan je kazal pred njim samo pobožna čustva. Kdo bi bil mogel uganiti, da se skriva za njegovim tako bledim in tako milim dekliškim obrazom neomajni sklep, da bo rajši tvegal tisočero smrt, kot pa ostal v skromnih razmerah? Doseči uspehe je pomenilo za Julijana najprej zapustiti Verrières; njegov domači kraj mu je bil od sile zoprn. Vse, kar je tu videl, mu je vklepalo domišljijo v ledene okove. Že v prvi otroški dobi je bil doživljal trenutke vznesenega navdušenja. Takrat je z naslado mislil, da bo nekega dne predstavljen lepim pariškim ženskam in da bo znal vzbuditi njihovo pozornost s kakšnim sijajnim dejanjem. Zakaj ga ne bi ta ali ona ljubila, kakor je ljubila Bonaparta, ko je bil še siromak, prekrasna gospa Beauharnaisova? Leta in leta ni preživel Julijan mogoče niti ene ure svojega življenja, ne da bi si ponavljal, da se je povzpel Bonaparte, neznaten nadporočnik brez premoženja, s svojim mečem do gospodarja sveta. Ta misel ga je tolažila v njegovih nesrečah, ki so se mu zdele velike, in mu podvojila vsako veselje, ki ga je doživel. Graditev cerkve in sodnikove sodbe so ga mahoma razsvetlile; porodila se mu je misel, ki ga je nekaj tednov spravljala kar ob pamet; slednjič ga je zajela z vso močjo prve ideje, ki strastna duša misli, da jo je odkrila.