dela. Očitno je, da je tudi delo (oziroma ekonomsko-instrumentalne aktivnosti, podvržene logiki učinkovitosti, podrejene od zunaj ali od zgoraj postavljenim zahtevam in vpete v hierarhična oblastna razmerja) v resni krizi, ki se kaže na različne načine, npr. kot strukturna brezposelnost, krčenje obsega pridobitnih dejavnosti, krepitev moči/sile kapitala (oziroma javnih in zasebnih »delodajalcev«), povečevanje števila netipičnih zaposlitev, posplošen strah pred brezposelnostjo (oziroma široko razprostranjena ekonomska negotovost), stopnjevanje (že sicer neznosnih in ponižujočih) storilnostnih pritiskov na zaposlene »srečneže«, naraščajoča prožnost trga delovne sile, bledenje razlike med delovnim in prostim časom … Paradoksno pa je, da se ta ponižujoči ekonomski teror tolerira (še huje, intenzivira), čeprav bi se ga dalo korenito zmanjšati (in počlovečiti), in sicer predvsem po zaslugi izrednega povečanja produktivnosti dela. Toda ne, problem je definiran drugače. Kako ohraniti obstoječa delovna mesta in ustvariti/izumiti čim več novih, kakršnihkoli že (oziroma s čim – s kolikšnimi davčnimi olajšavami, ugodnostmi, razbremenitvami in subvencijami – prepričati potencialne vlagatelje in podjetnike, da bi storili dobro delo s ponudbo čim več dobrega dela)? Po drugi – teoretični – strani pa se vrstijo utopične vizije o skorajšnji posplošitvi osvobojenega, neodtujenega, avtonomnega, ekspresivnega ali kreativnega dela (kot možnosti, ki bo na voljo vsakomur ali vsaj večini) in vznesene hvalnice (strukturno nujnih) ekonomskih dejavnosti, ki so predstavljene kot – reci in piši – večno/nespremenljivo bistvo človeka (ki z njimi izraža/uresničuje svoje potenciale ter ob tem tudi osebnostno raste/napreduje), za nameček pa imajo še to odliko, da funkcionirajo kot središčna/temeljna socialna vez (oziroma socializacijsko-normalizacijski mehanizem). Tematski okvir, ki ga zariše Just Marriage (Pravična poroka ali Zgolj poroka?), ni ravno obetavno izhodišče za razumevanje in organiziranje zasebnega življenja, saj namenja pretirano pozornost pravnemu (zakonskemu ali pogodbenemu) urejanju, ki je na tem kompleksnem in nenehno spreminjajočem se področju skoraj neizbežno po eni strani dokaj okorno (in zato neredko nezaželeno), po drugi strani pa še »zamudniško«, saj pogosto zgolj sledi – z večjim ali manjšim časovnim zamikom – spremembam v družbeni praksi. Te pa so v zadnjem času tudi v sferi intimnih, spolnih, ljubezenskih