Po vrnitvi v Los Angeles se je vnovič pridružila prijateljem, ki so še vedno očarano strmeli v Robela in poslušali vznesene hvalnice o Mehiki. Robo se je kmalu odpravil v obljubljeno deželo umetnikov in prijateljem brzojavil: "Pridite takoj, tukaj je prelepo ... ta dežela je kot ustvarjena za nas." Tina se ni obotavljala z odločitvijo, potem pa je tik pred svojim odhodom prejela telegram z žalostno novico, da je postala vdova ... Robo je zaradi koz umrl v bolnišnici. Preplavili so jo hudi občutki krivde - zbrala je njegove pesmi za pesniško zbirko, s taščo odpotovala v Mehiko in mu naredila nagrobnik. Mehiški umetniki so ji pripravili prisrčen sprejem in ji pokazali Westonove fotografije, razstavljene na Akademiji za umetnost, na banketu pa je prvič okusila tudi slastne specialitete mehiške kuhinje. Po vrnitvi v ZDA pa je zvedela, da je mesec dni po Robovi smrti rak na želodcu vzel tudi njenega očeta ... Tina je prisegla, da se bo v skladu z družinsko tradicijo tudi ona bojevala za pravičnejši svet. Na razstavi mehiške ljudske umetnosti je začutila, da se mora nemudoma vrniti nazaj ... skupaj z Edwardom in njegovim najstarejšim sinom, trinajstletnim Chandlerjem, se je vkrcala na ladjo, Westonova žena Flora pa jo je ob slovesu prosila, naj lepo skrbi za njena fanta. Po prihodu so se namestili v Tacubayi, predmestju Mexico Citya, in to v prelepi stari hiši s podstrešno teraso, ki je ponujala čaroben razgled na sinje mehiško nebo. Tina se je vedno spominjala igrivega deževnega popoldneva, ko so se vsi trije slekli, stekli goli na teraso, se v razkošnem deževnem nalivu igrali skrivalnice in se potem prijetno utrujeni zavili v brisače. Tina je vzneseno objela Edwarda in ga skoraj zadušila z divjimi poljubi. Potem je legla na sonce in se zastrmela v nebo, on pa je takoj poiskal fotoaparat in pritisnil na sprožilec. Pozneje, ko sta v temnici pogledala negative, je Weston ugotovil, da je naredil svojo do zdaj največjo mojstrovino - fotografije so osrečile tudi Tino, ki se je zaljubila v svoje lepo telo in prvič občutila resničen stik sama s sabo. Silovito je vzljubila tudi Mehiko, deželo ekstremov, in se vsako jutro prebujala z radostnim vzklikom: "Mehika je moja, rodila sem se zato, da živim tu." Weston je bil popolnoma odvisen od nje, ker ni znal špansko. Občudoval je njen smisel za barantanje, saj ji je na trgu vedno uspelo zbiti polovico cene. S fotoaparatom Graflex sta pohajkovala naokoli in vneto pritiskala na sprožilec, domačini pa so se zbirali okoli smešnega tujega para in se čudili, ko sta postavljala svojo napravo sredi največjega blata in kupa smeti, lovila v objektiv prelepe mehiške motive in se vedla tako, kot da ne bi še nikoli videla nosačev vode in kmetov na polju. Tina se je pridružila skupini mladih umetnikov, imenovani Estridentistas, ki so prezirali konvencije, akademsko umetnost in meščanski okus v skladu z novimi estetskimi zapovedmi pa je potem fotografirala tudi tovarne in telegrafske žice. Minister za izobraževanje Jose Vasconcelo je menil, da je treba umetnost osvoboditi iz muzejev in ukazal, da se mora vse mesto spremeniti v kolektivno razstavo, to mavrično razpoloženje pa je potem popestrila tudi glasba. Najbolj zanimive reči so se dogajale prav na dvorišču Ministrstva za izobraževanje ... stenski slikarji so pod vodstvom Diega Rivere, prihodnjega moža Fride Kahlo, neutrudljivo slikali razkošne panele. Mimoidoči so pod oboki stavbe začarani obstali in občudovali spretnost ustvarjalcev, ki so razkoračeni na zidarskih odrih viseli čez lesene prečke, spodaj na hodniku pa so jim pomočniki sproti mešali barve. Umetniki so seveda uživali tudi v učinkih mehiških tradicionalnih magičnih rastlin, kajenju marihuane in žvečenju peyotla, zelenega halucinogenega kaktusa. Tina in Edward sta se potepala po deželi, fotografirala in uživala v razigranih zabavah - vedno sta si izmislila kaj novega, ona se je nekoč oblekla v moškega, on pa v žensko. Vseh teh igrivih norosti pa se je morala žal že čez nekaj let sramovati ...